Mochos

hiška nasproti taverne







ena izmed mnogih
tri gorske gracije

Kostas, prileten Krečan, šef apartmajev in studiev, kjer sem bivala, mi je prvi večer ob kozarčku domačega vina obljubil, da me pelje v svojo rodno hribovsko vas, kamor sam, brez avtomobila, težko prideš, mene pa seveda zanima, kako živijo domačini. Ima nekaj zemlje, trto, v času izven turistične sezone je kmetovalec. Dan pred odhodom ga spomnim na obljubo, nekaj se pritožuje, češ da me nikoli ni, da ne bo plesal po mojem tleskanju prstov; tak je ves čas, slišim ga, kako tarna, da mu ni dolgčas. Poročen je že 45 let, žena zelo prikupna, topla. Pravi, da mi je bila včasih zelo podobna, da imava skoraj enake oči. Zmeniva se ob petih popoldne, da ne bi bilo nespodobno, gre tudi Rena zraven. Po ovinkasti cesti se odpeljemo visoko v hrib. Prispemo v ozko uličico, na kateri zunaj pred hiško sedijo domačini in igrajo šahu podobno igro. Kostas ustavi, ura recimo 17: 15, in reče, da se točno tam dobimo ob 20: 30, da žal nima časa zame, ker imajo v soboto, torej včeraj, poroko, ženi se njegov bratranec, zato mora od hiše do hiše povabiti vse prijatelje ... Debelo gledam, tega nisem pričakovala. Mislila sem, da me pelje gledat svojo trto in kmetijo, ne pa znajdi se sama. Karseda neprizadeto vprašam za nasvet, kaj naj si potem pogledam.
Reče: »Walk around the village, plenty churches to see, you can have a drink at the square,« pokaže, kje trg je. Odlično, čutim, da bom neizmerno uživala. Odpeljeta, jaz se neodločno odpravim proti trgu. Stare gospe radovedno kukajo skozi polkna, očitno nisem od tam, prav veliko turistov pa ne zaide v hribe. Na desno tabla »Way to the Church.« Grem pogledat. Pridem do zapuščenega gradbišča, bagri, trije moški sedijo na tleh, vsi povzdignejo obrvi. Raje obrnem. Neprijeten občutek. Sonce močno žge.
Grem nazaj proti trgu, zavijem v majhno trgovinico s spominki, skoraj prazne police, ženska kvačka, neprijazno me opazuje. Stojim na eni izmed ulic, ki vodijo na trg, ki je, kot kaže, osrčje vasi. Vanj vodi kakih sedem stranskih ulic v obliki zvezdnih krakov; popularna urbanistična poteza, trg, ali park, iz katerega so razvejane ulice, prav tako je tudi v glavnem mestu Heraklion.
Ko se pojavi nekdo nepoznan, se vse glave posedajočih uprejo vanj. Suvereno, kot da me to ne zmoti, se odpravim v eno izmed tavern, zelo me na stranišče, vse popoldne sem se basala z lubenico. Sluzast natakar se »pošali«, da pri njih lulajo kar pod drevo, nato mi le pokaže wc. Naročim frappe, vpraša če z mlekom in sladkorjem, da bo sladek kot jaz. Osladnež nagnusni blebeta, namesto vljudnjega nasmeška, bi mu najraje pljunila v napihujoč se obraz, a si zlahka predstavljam, kako bi me vsi lokalni čudaki napadli, me zvezali na drevo, pod katerega lulajo, in vame metali peške od oliv.
»Križajmo jo!«
Napotim se na sprehod po vasi, kar mi sploh ne diši. Ljudje so negostoljubno zaprti vase, ulice puste in razen cerkvic na skoraj vsaki, ni nič za videti. Malo poslikam cerkve, še nekajkrat moram na stranišče, prekleta lubenica. Pri eni izmed cerkva, ki so lepe, srečam fantka, starega kakih trinajst let, malo poklepetava. Mladih v vasih skoraj ni, študirajo oz. delajo v mestih. Tudi on me ne zna nikamor napotiti. Ura še ni 6 (časa imam do pol devetih!!!!). Med sprehanjem videvam nekega tipa na starem motorju, ki brenči okrog, kot bi mi sledil. Izgleda radoveden in najbrž rahlo moten. Mogoče je pa popoldanska vožnja po vasi samo njegov hobi, lahko da.
Spet sem nazaj na trgu in spet sem tarča sedečih za mizami tavern. Nič. Še v eno trgovino s spominki. Brez zanimanja se vrtim med policami, trgovina prazna, ko vstopi taisti sluzast natakar. Pohvali se, da je lastnik dveh vaških tavern in še te trgovine.
»Good for you,« rečem, z eno nogo že med vrati.
»Are you married?« ga zanima.
Odkimam, potem mi pokaže slike svojih dvojčkov, blond punčke in temnega fantka, ki si nista niti podobna, sploh pa slika izgleda kot izrezek iz revije. Želi mi vse najboljše v življenju. Ne vem več, kam bi šla.
Vsa cunjasta odkorakam nazaj proti točki, kjer naj bi se, čez približno dve uri, dobili s Kostasom. Že razmišljam, da bi šla nekam na polje, zreti v nebo, a je vročina prehuda. Ne preostane mi drugega, kot da sedem k mizi pred hišo na cesti, kjer se zbirajo stari strički. Nekaj mizic, približno 10 porjavelih Grkov s cigareti, ki igrajo tisto igro, in jaz. Hm. Tudi ti me čudno gledajo. Zaslutim, da ni ravno običajno, da ženska prisede mednje, da vdiram v njihovo intimo. Tisti, ki mi sedi na levi, me nekaj sprašuje. Povem, da ne razumem, a kar nadaljuje. Čeprav je zelo neprimerno vse skupaj, se med njimi počutim vsaj varno, recimo. Naročim kokakolo. Skoraj stoletni tavernar počasnih korakov oddrsa v zapuščeni mesariji podobno gostilno čez cesto in mi jo servira brez kozarca. Srkam mehurčke, si ogledujem družbico, ki se nežno prepira ob igri, ki jo igra, igralci se menjajo, nekateri ostajajo, drugi odhajajo, iz hiš prihajajo novi. Nihče ne govori angleško. Sedim kot kup nesreče, ura se nikamor ne premakne. Stric, s katerim si deliva mizo, spet nekaj sprašuje, pantomimično prikazuje volan, zato bi najbrž rad vedel, kako bom prišla nazaj k morju. Omenim Kostasovo ime, nakar so vsi zadovoljni in kot telefonček drug drugemu sporočijo, kako in kaj. Vse je v redu, ni se izgubila. Še enkrat stopim do wc-ja, malo, ker me tišči, malo zaradi popestritve sedenja. Grozno smrdi, potoček urina po tleh, muhe, vse nasvinjano, nobenega papirja. Mimovozeči vsi stegujejo vratove izza avtomobilskih oken, prizor je moral spominjati na tihožitje z napako. Strici, ki spadajo v pokrajino, se zlijejo z zidovi hiš za njihovimi hrbti, in turistka s črnim krilom, nakičenim z velikimi belimi pikami in fuksija rožami, ki kvari ravnovesje. In kaj sploh dela med njimi?!
Čakam, čakam, pišem nevrotične sms-je, v upanju, da me prejemniki ne zignorirajo. Ležeči borec, ki doživlja svojo kalvarijo, mnogo resnejšo, me kot ponavadi, ne pusti na cedilu. Čakam še dlje, še malo dlje, ura komajda malo čez sedem. Sranje. Nekaj rentanih avtomobilov se pelje mimo, zvedavi turisti le zaidejo tja gor, a se po 10-ih minutah tudi vrnejo. Razmišljam, da bi jih poprosila, naj me odpeljejo do Stalide, ki je itak spodaj pod ovinki, vsi grejo v tisto smer, Kostas naj se pa kar lepo ugrizne v rit, da me takole pusti samo in the mid of nowhere. Usluga pa taka!
Ko ravno hočem iti, počasi prikoraca. Glasni pozdravi, je kar faca v svoji vasi, predstavi me kot kip tik pred licitacijo, vsi kometirajo, po izrazih sodeč me ocenjujejo, duhovičijo, Kostas ves zadovoljen. Pritožim se, čemu le me je vlačil tja gor, a ne razume mojega nezadovoljstva. Zakaj nergam, saj je prav fino. Pove, da sta vse že povabila. Vpraša, če bi še kaj spila. Ne, hvala, nočem. Potem me spet pusti samo, ker mora po avto in ženo, kmalu me pobereta. Neee, s tabo bi šla (si mislim), odreagiram mirno, seveda, počakam še malo, zakaj ne. Natakarja prosim za račun. Pokaže kazalec, kot ok, zmenjeno.
»Yes, please, so how much is it?«
Še kar moli kazalec navzgor, gleda nekam v steno zadaj, ne mene. Ni mi jasno, kaj bi rad. Ko kar vztraja, poštekam, da mi kaže, da je kokakola 1€. Silly me. Plačam, vzame kovanec, že v copatih drsa čez cesto, k blagajni najbrž, ko se obrne, da skoraj zaropota kot rekonstruirano okostje s čisto tanko kožo, in mi evro vrne. Vprašujoč pogled, pokaže na deda, ki sedi zraven mene in se mi nasmiha. Častil me je pijačo, kako prijazno. Zahvalim se, jim pomaham in že se počasi približuje Kostasova honda.
Pred recepcijo ostali Slovenci sumničavo gledajo, kaj počnem v Kostasovem avtu; nalašč se zlažem, da mi je razkazal zelo ljubko gorsko vasico, odkoder je doma, da se jim vihajo nosovi.
Pa sem preživela še eno antipustolovščino.