Vladavina seksa

Prijatelj X živi s svojo predrago Y. Noro je zaljubljen vanjo, spoštuje jo, občuduje, prvo leto skupnega življenja je navdušujoča blaženost. Komajda si ga upam povprašati, kako in kaj, čvrsta sreča in zadovoljstvo, s katerima me zasipuje, me razorožita. Sumničava sem do ljudi, ki se nikoli ne pritožujejo; življenje pač ni tako preprosto in bolečina, nemir in nemoč spadajo zraven, so konstruktivne in potrebne. Kot jedke mravljince na koži čutiš njihovo tesnobo, a se ne dajo; zavita v medene besede je lahko prav čudovita. Počasi sva se oddaljila, saj so me kratki pogovori z njim, polni klišejske prijaznosti in praznine, začeli živcirati. Ljubezen sem mu sicer zelo privoščila, kar mi je povedal o Y, mi je bilo tako všeč, da sem se še sama skorajda zaljubila vanjo.

Najini kratki klepeti so bili podobni klepetom branjevka-zahtevni kupec. Vlogi sva menjavala, eden je ostajal nepotešen. Še vedno je bilo v gnezdecu vse lepo in prav, X pa mehanično ponavljajoča se pesem. Zvenel je kot pokvarjeni kasetni posnetek, ki se vrti, še ko ga izklopiš. Brezvoljen, rutiniran, počasen, z vmesnimi pavzami. Ko sem imela prežvekovanja v krču dovolj, vprašam, zakaj njuna veza crkuje.
»Kako pa veš?« igra presenečenje.
»Čutim, X, ni težko. Kot smrkelj polziš po mastni cesti.«
»Ne seksava več,« malodušno reče, kot da bi se tega sramoval.
»Živim z žensko, ki je zaobljubljena umetnosti. Ne veš, kako to boli,« iz njegovih besed vene gnev.
»Mislil sem, da se bova znala dopolnjevati. Ta njen zagon me je navdihoval, nepremagljiva se mi je zdela. Zdaj vidim, da to povsem drži, s tem da sem poraženec sam.«
Hmm. Skušam se vživeti v njuno zgodbo.
»Ti mi povej, ženska si, veliko skupnega imata. Zakaj ji ni do seksa? Ponižuje me s tem. Vse sem že poskusil, ne gane jo. Ona kar piše, čepi za tistim svojim računalnikom, ne kuha, še mačka ne nahrani. Ko se utrudi, za par dni odpotuje s plesno skupino, briga njo. Kaj pa jaz? Naj drkam ob nočnem porno programu, ko ona utrujena spi ali se vlači kdo ve kje?«
Spomni me na moje zveze, na vse tiste zaljubljenosti, ko se ti zdi, da je seks neizrabljiv, nekajkrat dnevno treniranje pa neizbežen kofeinski nadomestek.
»Pa tvoja kariera?« povprašam.
»Zdi se mi, da čakaš nanjo, pritiskaš s svojimi zahtevami, ki so ti prioritetne, ker so neizpolnjene, nase si pa pozabil. To je lahko zoprno breme.«
»Zahtevami???« se razburi.
»Po tanovem je potreba po seksu zahteva? No, kaj takega bi najbrž izustila tudi Y. Si pa upate! Sem človek s potrebami, dokler niso zadovoljene, sem neproduktiven.«
»Da ni mogoče obratno?« ponudim navzkrižno perspektivo.
»Kako to misliš?« vpraša.
»Mogoče jo odbija to, da čepiš doma in kot otrok mencaš za svojo dozo cukrčka, ti kot glasbenik, ustvarjalec, pa gniješ. Kako vzpodbudno je to za nekoga, ki bi te rad spoštoval?«
»Veš kaj, vsi imamo kdaj obdobje usihanja, teme. Zabredel sem vanjo, a ona je pri tem popolnoma nerazumevajoča. S tem, da se kot ubrisana žene k svojemu cilju, me samo še bolj psihira. Ko jebe ta njen roman!«
»Se pravi, vse, kar te frustrira, je seksualna nepotešenost. Če bi se naseksal, kot si želiš, bi se ti odprle vse čakre in bi junaško zajahal visoke valove?« sem zbadljiva.
»Točno tako. Tega ne razme ne ona ne ti. Lahko bi si mislil.«
Razmišljam dalje, namesto da bi se ugriznila v jezik, vprašam:
»Obstaja možnost, da ima vmes prste oseba št. 3?«
Nekaj tišine.
»Ne bi rekel. Če pa, me obiščeš v zaporu?«
Kislo se smejiva.
»S tem si mi dala misliti. Obnaša se res čudno. Včasih sva se samo spogledala, že se je kresalo. Zdaj mi vrača tiste neznosne, morilske poglede. Skoraj klečeplazim za nekaj nežnosti, ampak ne, ona piše. Kako sem lahko tako sebičen?! Potem se, ko najmanj pričakujem, spomni, da bi ji dobro dela masaža ramen, vse jo boli, je čudno?!, in se mi zavali v naročje, da sem v hipu trd kot skala, ko zavzdihne, češ, perverznež obsceni, in gre na sprehod. Mater, znoooreeel bom! Kaj naj naredim?«
Vživim se v njeno vlogo. Jaz bi se tako obnašala, če:
a) bi mi šel tip na živce zaradi pasivnosti
b) če bi imela svežega ljubimca.

Ko se je X za nekaj časa odmaknil iz skupnega stanovanja, kjer je lahko vsaj drkal v miru, se je odločil, da se z njo še zadnjič odkrito pomeni in razreši problem, ki ju uničuje. Ponoči se odpravi do njunega gnezdeca, stanovanje je njeno, a ključ ne gre v ključavnico. Pozvoni. Nekajminutna tišina, skozi šipo vidi luč. Stisne ga v grlu.
Čez nekaj minut mu Y odpre, gleda v tla in ga povabi noter. Povabi! (mi kasneje v nočnih sms-jih razloži sam, si moraš misliti, povabljen si v svoje stanovanje?!). Ko zmeden gleda po sobi, pozabil je, zakaj je prišel, iz njegovega (!) wc-ja mirno prikoraka nek tip. Y ju celo predstavi. Po tem se ne spomni kaj dosti; ko se mi oglasi, je pri njem nekaj njegovih najbljižjih kolegov, ki ga mirijo. Še dolgo se ni sprijaznil z njeno izgubo, sploh pa umetnice niso zanj. Zdaj je zadovoljen z marljivo študentko, ki ve, kaj bi rada. Redno seksata, nič jima ne manjka in baba ni nevrotična, niti kruta.
»Na koncu vedno posije sonce,« je rad rekel, ko sem tarnala o nečem že.