ponedeljek, julij 10, 2006

Prazne flance

Spomin, ki se nepričakovano zajeda v zdajšnjost, je hecna mineštra. Vklaplja in izklaplja se, ko se mu zazdi, mislim, da naša obremenjenost oz. dolgčas / zaposlenost nimajo kaj dosti skupnega z njim. Gošča se pogreje sama, včasih se nam servira pred nos kar mrzla, zamrznjena.

Prav zdaj, npr., ko sem si ob oknu v spalni srajci pulila obrvi in se skušala spomniti sinočnjih sanj, pred očmi mi plešejo samo iznakaženi obrazi soseda in bivše sošolke, ki me je v sanjski zgodbi vozila okrog, kot da bi iskali krivca za nesrečo, recimo. Kavo sva pili v kafiču, ki mislim, da ne obstaja; zrasel je sredi polja, nato sva se z dvigalom povzpeli k vrhu, srečali mojo nekdanjo simpatijo, ki si je ta sošolka potem ni mogla izbiti iz glave, blablabla ... Prazne flance. Spominska skrinja se ni hotela odpreti, bistvo je zadržala zase.

In medtem, ko sem iskala ključ zanjo, sem se spomnila nekaj čisto drugega, leta nazaj, brez kakršnekoli logične povezave s sanjami. Na Francka, ki me že dolgo ni znerviral s kakšnim bedastim mejlom, drugih kontaktov nimava. Nanj res ne pomislim kar tako, nič omembe vrednega naju ne veže, naju nikoli ni, čeprav sem se takrat sprenevedala, in to kar dolgo. Oba sva skakala čez plot, še čez morja, če nama je zadišalo, vračanje v najin pristan pa je bila nekako edina pot, ki sem jo poznala še v temi. Polna katrana, popokanih milnih mehurčkov, zapacana z nerazumevanjem, da sem se po njej varno dričala po tazadnji, sicer bi si vsakič zlomila gleženj ali zapestje.

Ko sem izpulila drobno, lisičje rjavo obrv, ki raste precej prenizko, daleč pod spodnjim lokom, sem ga jasno videla, kako si z mašinico za lase brije lasišče. Na to sem ga počasi napeljala sama; ko sva se spoznala, je imel nekaj centimetrov dolge zvitke, kot plemenski oven. Niso mu pasali, niti njegovemu resnobnemu obrazu niti močnemu vratu, ramenom. Vanj sem se zaljubila zaradi fizičnih atributov, no, malo tudi zaradi kuhe, s katero me je po prvi skupni noči vabil nazaj v gnezdece, zvenelo je obetajoče (bilo pa lepljivo in preveč papricirano). Skratka, želela sem, da si pobrije lase in prav dolgo se ni upiral. Brez je zgledal bolj možato.

Strigel, bril, kakorkoli že, se je vsako soboto. V majhni, prenatlačeni sobici, je za posteljnim okvirom, ki sva ga dodobra razmajala, pokleknil na tla, visok je, da se je bolje videl v ogledalu, ki se je komajda držalo polovice omare. Vsakič, ko je povzdignil glas name, je zgrmelo po tleh, a se ni razbilo. Strigel se je v bokserkah, zgoraj brez. Meni ni pustil, ne vem zakaj ne. Imam bolj mirno roko. Uporabna sem bila samo za zadnje lepotne popravke, z ročno britvico, zadaj na tilniku, kjer se je s pomočjo plastičnega ogledalca slabo videl. Ko je malo izbočil čudovito oblikovane prsi, rahlo sklonil glavo in v desnici zavihtel z mašinico, sem ga kot struna napeto opazovala s postelje. Premerila sem vsak centimeter njegove čokoladne kože, pravilen profil mu je kazil samo malo boksarski nos in zgornja ustnica, nesorazmerna s spodnjo. Med britjem ju je malenkostno razprl; najbrž je z jezikom dolbel po ustnem nebu, kot mnogi, ko počenjamo kaj natančnega – npr. med striženjem česa majhnega, šivanjem, lepljenjem. Njegov trup, zadnjica in stegna so bila brezhibna. Moj čokoladni adonis z deformiranimi stopali, ha, popolnost je površinska utvara. Ko človeku sezuješ čevlje, se seznaniš z njegovim globljim jazom. Čutil je, kako sem se z očmi naslajala po njegovem templju.
»Bi nehala, prosim, de-kon-centriraš me,« se je pritoževal, čeprav mu je godilo. Malokrat je končal z opravilom, brez da bi se vmes zavalil name.
Po ramenih in hrbtu posut s temnimi ščetinami me je po bivolsko napadel, da je imel kasneje mir pred menoj, vsaj za nekaj ur.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home