petek, julij 07, 2006

Odklop





























Stravinskijev kitarski Firebird Suite, vsa namaziljena in spolzka, kot kopelna deklica, naravnost iz banje. Še kar imam ribezno temne bradavičke, sežgane od sonca. Verjetno so grenkejše od temne čokolade.

Dva dni sem se šla kmetico, no, turistko na kmetiji. Obiskala sem prijateljico in njenega fantina, ki sta presekala mestne vezi in uživata v nestresni kmečki idili v hribih Beneške Slovenije, tik ob italijanski meji, na oz. v Robidišču (-ih), še zdaj ne vem, kako ga (jih) sklanjajo. Okolje je prečudovito, razgledi jemljejo sapo, zrak je tako čist, da nasiči pljuča do onemoglosti, četudi se predajaš brezdelju, kot naključni turisti, ki tja zahajajo (-mo) po skuto in sir ter, seveda, pasti firbec; s svojimi 666 m nmv so izven kategorična vasica. Registriranih prebivalcev je 5, J. in B. sta še začasna. I. in B., njuna gostitelja, tudi moja, kmetovalca, ki vodita ekološko kmetijo - z J&B se je njihova moč znatno povečala, zdaj so 4 × 4 pogonska mrcina; potem je tam Rudi, ki ima pet mačk, Vida, upokojena učiteljica, njen ljubosumni Dante in še en gospod, katerega ime sem pozabila. Ima tečno ženo in ves čas nekaj brklja. Od teh niso vsi prijavljeni. Nekaj krasnih kamnitih hišk (ena redkih avtohtonih slo. vasic kamnite gradnje, ostale je močno oskrunil rušilni potres leta 76) je v lasti že mrtvih, nekatere imajo celo več lastnikov, ki jih je skoraj nemogoče izslediti, ljudje se zanje zanimajo, z veseljem bi jih obnovili in v njih živeli, tako pa žalostno propadajo. Kopanje v
Nadiži (seveda ne v kampu, temveč vzdolž struge, krasni tolmunčki), J. in B. ji pravita kar bazen pred hišo, je rajsko, reka je namreč lepša od vsakega morja. Občutek svežine boža kožo še dolgo po namakanju; namakalci so večinoma nagi, kar je tam povsem pristno in nepretenciozno, paše v kontekst.

Spoznavala sem se z ovcami, prej sem jih komajda ločila od koz, občudovala sem kobilo Arrow, nanjo samo sedla in jo karseda hitro popihala z nje, ker je neujahana, malo divja, nepredvidljiva. Če bi z mano zdirjala v galop, bi me kar kap od strahu, lepotička je res hitra kot strela. Čas za razmišljanje, ja, ko smo se z J. in B. pogovarjali o tem, kaj bomo, sta mi predlagala, naj odprem bordel (zakaj, ne bi vedela).

Skratka, življenje tam gor je izvenčasovno, najhuje, kar se ti lahko zgodi je, da kaj zašuštraš pri sirjenju, molži, uvajanje mladih ovc na molžo npr., ko so štoraste in nemirne, je sitno, kaj še ... Hm. Ne vem.


Skute načeloma ne maram, vsaj te iz trgovine ne, pusta je in brezokusna, njihova pa, mmm. Okus po pinjolah. S
čemažem na kruhu ali v solati, tudi čemaž sam - v olivnem olju, je super. Potem siri, poetično! En hlebček sem pritovorila domov, vožnja z vlakom z Mosta na Soči je bila danes prav prijetna.

J. je udomačila zdaj že trimesečnega Bumbarja, ovnička, da mu ni bilo treba na zakol. Sledi ji kot pes, kot da trije pri hiši niso dovolj. Beketa po človeško, ima lepe oči in rad je školjke. Dve mi je pojedel s krila, prav zares. Gledam, kaj mi rine med noge, ko opazim, da zadovoljno prežvekuje nekaj trdega, strganega z mojega krila. Bizarna mini zadovoljstva, katerim ljudje nimamo pravice oporekati.

Bilo je fino, zdravo, naravno. Za kmetico ravno nisem, pravijo, in kopel v domači banji mi je prijala, kot že dolgo ne. Vonj po štali, ummm, ni ravno med mojimi najljubšimi.

Naslednjič grem v Posočje na
Sajeto, kjer nas bo gostil nekdanji ljubljanjski sostanovalec Igor, domačin.

V ponedeljek, no matter what, začnem pisati nov roman. Trdno odločena. O ja.

1 Comments:

At 4:01 pop., Blogger naveza said...

lihkar iz Posočja. Zakon, sploh v takem vremenu. V enem: Provansa, Toskana, ena od sonca ožgana, divja pokrajina med sredozemljem in alpami. in ravno prav na meji med urbanim in pristno prvinskim. uauuuuuuuu! obožujem črno čokolado....in zraven Kir Royal :)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home