The Lizard King

Sinoči sem gledala Vala, alias Jima, verjetno že desetič. Že kot mulci smo se navduševali nad Doorsi, Sergeja, ki je imel rahlo govorno napako (r v l ali j), smo klicali Dojs. Na vseh žurih so bili obvezno poslušanje. Kmalu sem se zagledala v fantina, ki je, še vedno, zelo podoben Jimu oz. še bolj Valu. Ustnice, oči, lasje, hoja, še nekaj about him; prednosti se je namreč zavedal in jo izkoriščal sebi v prid, jasno. Ko je nosil T-shirt z Jimovo ikono na prsih, so ga mimoidoči spraševali, kje tiskajo majice z lastno podobo.

Jim je bil svojski poet, sanjač, predrznež, romantik. Blazno seksi, nevarno sugestiven. Film gledalcu nudi dober vpogled v kontroverzna sedemdeseta, kaotično »zvezdniško« življenje, na glasbeno sceno. Žal mi je, da v Parizu nisem obiskala njegovega groba in podžgala podzemne strasti, katerim poveljuje Tanatos. Smrt potrebuje nekaj življenja in obratno, ravnotežja nam manjka. Sveže rožice dišijo tudi v posmrtnem.

"If the doors of perception were cleansed, every thing would appear to man as it is: infinite."
Willian Blake