POZEJDON

Zleknjen na zofi, ležerno daje post festum navodila; vedno premišljeno - če mu ni prišlo že v kri, da izzvenijo nepretenciozno, lahen pingpong. On v vlogi loparčka, ostali so žogice, ki jih premeteno, natančno razpošilja po namiznih poljih.
Z rojem čebel v želodcu stopim predenj, dejstvo, da moram za začetek pomenka izgovoriti njegovo ime, se mi kot orjaški črmrlj zaletava v grlu.
»Q, jutri dopoldan me ne bo, nekaj važnega imam v Ljubljani, samo, da veš,« rečem rahlo upognjena, stoje nad njim, čutim, da ga požiram z očmi, ne ubogajo me.
Cinično strmi vanje, magnetno me vleče nase. V prostoru nekaj žogic, opazovanje je pomemben del njihove službe (iz belih, enoličnih krogel se dnevno transformirajo v različne človeške in nečloveške oblike). S prsti v žepu se uščipnem za desni bok, da bi bolečina preprečila hipnozo, ki jo nehote izvaja nad mano. Začutim, da pleševa stiliziran, zračen ples. Z očmi me vodi, približuje k sebi in potiska proč v počasnem posnetku, da čutim vsak igriv, penasti val, ki ga nosi k njegovi skalni obali. Zvit je in razgiban, poln koralnih zalivčkov in nevarnih čeri.
»In, imaš kakšno zamenjavo?« vpraša.
Gledam njegove ustnice, ki se medtem ko govori komajda odpirajo. Glas, ki prihaja skoznje, je ... pozejdonski.
Zberi se, se ščipam. Ne, ne smeš se uleči k obali. Nikakor ne, mi dopoveduje notranji glas.
Kot da bi slutil, da me mika v njegov pristan, se sunkovito dvigne, flirt perspektiva se obrne. Zdaj me še bolj vleče, ko ga gledam od spodaj navzgor. Kot slepka sledim njegovemu vonju. Butara, mir! Gremo domov, me kara glas iz votlin pohote. Njegovi sicer hitri premiki so nenavadno upočasnjeni. Zdi se mi, da naju tišči skupaj, zato bo miza med nama varnejša razdalja. Ne izpusti me iz vidnega polja. Čaka na odgovor, čeprav se meniva o čisto drugih rečeh. Besede so krinka za prežeče žogice.
»Ja, bo Š. brala namesto mene,« rečem, ne prepoznam svojega glasu. V riti mi zabrenči, popikana bi skočila čez mizo in se mu prisesala na popek. Vrtoglavica mi srka plesno koncentracijo. Na mizi bi me moral zavrteti! Čaka, da pokleknem in ga prosim za roko? Boji se me, že ves čas se me boji, od trenutka, ko sva si prvič pogledala v oči.
»Potem ni panike. Zmenjeno.«
Pokimam. Zmenjeno. Ko se opogumiš, pomežikni, kadarkoli ti bom vestno služila v morju, razen, če me ujameš med piljenjem nohtov. Tega opravila nikoli ne prekinem, dokler nisem zadovoljna z rezultatom.
»Čao,« zažvrgolim.
»Čao,« po stolih mikrofonično odvrnejo žogice na fedrih. On se poslovi s slanim nasmeškom.