Afra beleži

Sedim na mini balkonskem stolčku v 1. nadstropju, srkam premočno kavo, za zraven fino ohlajen ledeni čaj z limono. Polprisebno berem Uliksesa, razmišljam, da je jutro s pametno knjigo v roki najbolj higieničen začetek dneva. Na nič slabega ne namiguje. (* pametna knjiga: vezana v karseda dlanem prijazen format, berljiva velikost črk z vmesnimi presledki in vse tisto, kar jo dela privlačno; droben tisk brez odstavkov je morast)

Pod sosedovim balkonom sosedska debata. B., upokojen fizikalec, ozdravljen alkoholik, in L., že nekajkrat zdravljen, neozdravljen alkoholik, vsaj 70% invalid. V mladih letih je padel iz ne vem katerega nadstropja nekega doma (med 7. in 11.), z glavo je treščil na rob pločnika. Toliko za uvod.

B: Oh, ja ... Mater je dolgcajt. Kva bi človk počel?!
L: Elektriko je ven vrgl. Pr teb tud?
B: Nau dolg.
L: Naša dva sta pa s šotorom u hribih. To jih je snoč napral.
B: A u šotoru za prespat, al kr tko?
L: Za spat, ja. Kva kr tko?
B: Mi smo jih včas postavlal kr tko, sem pa ke. To mata poj gutov unga tamauga.
L: Ja, ni prou velk. (nekaj tišine, vzdih) Oh, ja ...
B: Ti, letos pa nimaš nč barve. Ponavad si že maja v gatah skakal po balkonu.
L: Solarij se mi je pokvaru, tle pa preveč prpeka.
B: Sonce, kurc gleda solarij. Jz sem po en ur ves črn.
L: Se pozna ja, a se z bundo ščitš? Dlani maš glih ke to zapestij mau pofarbane.
B: Postopoma, L. Postopoma.
L: A dons boš pa mau ramena nastavu?
B: Če nau preveč žgal. Ne vem, če neki ne ropota u kuhn. Grem gledat, če je elektrika ...