je nekdo, ki ga še ne poznam. in je poslikana kupola nad posteljo, v kateri počivajo klobučaste ideologije, a ne nad mojo. so maline v žepih njegovih hlač, rdeče kot šminka, s katero si včasih skrbno namažem ustnice, se sprehodim iz kopalnice v spalnico, pogledam v ogledalo, če sem kaj drugačna, potem jo papirnati robec zbriše. tistih osvežilnih nimam, s kakršnimi ličila odstranjujejo maskerji. tistih, ki so mehki kot krpice za brisanje ritk dojenčkov in dišijo po kamilicah. in vlažni so. navaden robec jih surovo zdrgne, da so bledo lila. videti so zlizane, zgrizljane. pa niso. samo šminke ni več. je profanost, ki se ne ozira skozi okno in je limonin mehurčkast sok, ki reže.