tam zgoraj je vse drugače

ko j. postreže večerne goste (*ni nujno, da so zadnji) in b. pomolze vse ovce; pomagam mu, v visoke sodčke točim vodo, da si gospodične ovce potešijo žejo, ko oddajo svoj prispevek, reče mi: če vidiš kakšno podgano, me pokliči - debelo pogledam - pravi: ja, v sode pridejo pit, potem ne morejo ven in crknejo na dnu - pomislim: no, če kakšno vidim, bom kričala, ti pa še slišal ne boš, ker imaš na ušesih slušalke in molzeš v ritmu kakšnega cavea ... ko opravimo torej, se z rdečim džipom odpeljemo na večerno kopanje. skoraj sami smo. rečna struga mirna, voda zrcalno bistra. po kosmatih, spolzkih kamenčkih previdno stopam globlje. v kurjo polt se mi zaletavajo majhne ribice, šivankasto grizejo in kakšna zmatrana čebela prileti mimo, komajda še križari, dan jo je izžel; kdo ve, kje vse se je že potikala. par zavojev semintja. ko plavam na trebuhu, žabico, mi stopala vedno kukajo iz vode. iz ptičje perspektive verjetno izgledam kot helikopter, ki se potaplja. stopala namesto propelerja. zrak je mehak, prefinjeno boža naježeno kožo. zvečer se ne poležava po obrežju, vsaj v troje ne, zato gremo v kamp na pijačo. midve belo vino, on pivo. tam možakar z dreadi. b. pove, da s partnerko večkrat prideta in cel kup otrok imata. j. je všeč ta ženska, ko se gola sprehaja ob vodi, otroci ji sledijo kot mali medvedki, po velikosti, turistični vlakec. prisede mlajši moški in se mi predstavi. oni se že poznajo. prodorno me gleda, kot da bi morala kaj vprašati. naprej se pogovarjam z j., on gre, odkoder je prišel. povesta mi, da je zanimiv tip, ki dela mozaike. kakšne mozaike? mozaike pač. različne, ni slabo, sta že videla. dobil je naročilo za mozaično izdelavo plavalnega bazena nekje v portorožu. ni kar tako / a tako. samske punce je treba spoznavati s tipi, ki niso kar tako. nobenega vtisa ni pustil, nisem pustila. tako pač je. že vemo, kdaj se splača. in tipi, ki si temne lase svetlijo s peroksidom, me ne zanimajo, četudi delajo mozaike. popijemo, se razgledamo. odidemo. b. prehitro vozi. že res, da ovinke v hrib pozna skoraj miže, a vseeno. če bi se srečali z nekom, ki jih prav tako dobro pozna, bi družno zgrmeli v prepad. neka trda muzika, močan vokal. zelo naglas. vprašam, kaj to je. b. pove, ne slišim. j. pove, si ne zapomnim. vino me mehča, dovzetna za marsikaj. sedim zadaj, veter mi mrši lase, z glavo ponazarjam doživljanje melodije. zdaj bi se še hitreje vozila. pojem. obrisi dreves, mimo katerih drvimo, kot dolge, tanke, senčnate rogovile. hlastajo po ljudeh in jih pohrustajo za rani zajtrk, namazane s smolo. še dobro, da smo v avtu. b. gre kar spat. zgodaj vstajata, ob 6-ih. midve še ne. o ne. pred brunarico je veselica. nek bohinjec in njegova ženska z glasbeno skrinjico. celo mikrofon ima. vpraša me, če sem trebušna plesalka. samo zaradi krila, ki je orientalsko. vesna od katalene je tudi vedela. ni niti vprašala. veder bohinjec je navdušen. že išče kakšen komad zame. ojoj. j. navija z njim: ja, pleši. najprej bi še kaj popila. bolj gledam to njegovo glasbeno skrinjico, bolj se mi zdi, da s seboj pravzaprav nosi navaden lesen kovček, v katerega sta vgrajena zvočnika, notri pa je skrit mini disk predvajalnik. nalašč ga razkrinkam. ja in? veselo pa je. muzika porazna. nek stari pop, melodije morja in sonca. ne neha, išče. ima kaj orientalskega, sigurno ima. počasi obupuje, zato me zavrti na neko narodno. juhej, opadropapa. kako je nam lepo! prešerni vriski odmevajo po malem zaselku, le še učiteljica vida manjka. njegova gospa pleše z neko drugo gospo, ta potem še z rudijem, ki nas žalosten opazuje za drugo mizo. ko pleše, se smeji. j. gre na stranišče, izogne se, ker ob plesu ni sproščena. orientalskih ritmov ni, nekaj vendarle odmigam, za vzorec. brezveze. bohinjec je pregloboko pogledal v kozarec, bo ženska vozila nazaj v dolino. komplimentira moje oči, kar naenkrat je vse krasno. superlativi. midve sva že zaspani. dovolj je bilo. pobašeta šila in kopita, pogasimo. konec. kurc pa taka veselica, bi rekel mornar.