torek, avgust 08, 2006

Starejša ženska s sivimi lasmi, kakršne nosijo vse, ko se predajo ustroju časa, sključenih ramen in trtnega obraza. Njena gubasta dlan, prepredena z vijoličnomodrimi žilami, se oklepa nizke palice, ki ji pomaga hoditi. Sedi na dvoriščni klopci. Prisede njena snaha, mogoče negovalka. Opaziti je, da bi jo rada kratkočasila, nežno se ji nasmiha. Nič. Sivolaska se ne zgane. Gleda pridno vzpenjajoče sadike hrušk. Tanek obraz je spokojen. Čez čas vstane, se opre na palico in se z njo počasi prebije do ceste. Premišljena hoja, kot izdelana koreografija. Trhlim korakom, ki so vendarle privzdignjeno odločni, sledijo zamahi z levico na hrbtnem križu; po vsakem počije. Na želenem mestu postoji, nikamor ne pogleda, se zasuče in gre za hišo. Mislim, da je to čisto vse, kar potrebuje. Teh nekaj korakov in navzočnost rasti.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home