paralelno ljubimkanje

še v sanjah te ima kdo rad.
sreča te med pohajanji,
mogoče prav pred tisto prosojno izložbo trgovine,
skozi katero te srkajo vetrnični, slabo zbrisani
madeži čistila za steklo.
v sojih čežanasto rumenega sonca
se prelivajo, kakor tisto nekaj med ljudmi.
tam mimo pride,
previdno postoji za tabo,
močno vdihne,
da bi te z vohom zaznamoval.
noče,
da veš, da te ima rad.
noče,
da veš, da si njegov izposojen,
namišljen sogovornik preden zaspi.
misli, da s pogledom častiš
izložbene figure, ki jih
aranžerji dosledno menjajo
in naključnim sprehajalcem-gledalcem
uprizarjajo neme lutke.
ne ve, da se pred njimi ustavljaš
predvsem zaradi svetlobe,
ki se kopa v steklu
in sledi čistila, ostankov,
povednejših od kompozicij dovršenih figur.
ne ve, da se njegov obraz v steklu
med prelivajočim žarčenjem sveti kot v svilenih nogavicah
zloščen kovanec za en evro -
le ogljene oči sugerirajo prisotnost zla.
še v dežju, pod uniformirano sivim nebom se
sveti, kakor bakla trohnobne ureditve.
s plamenom oznanja upanje,
izgorevajoči centimetri lesa
pa so glasniki mladostniškega idealizma.
brez bakle je samo zasledovalec z odgriznjenim jezikom,
ki se jebe s transparentnostjo.