pa lahko noč

večerna stapljanja, voščene trepalnice mežikajo, zaspana trnuljčica z naramnicami iz trnja, izpuliti jih bo treba, enega za drugim, z zobmi, drugače ne bo šlo

namigovanja v najrazličnejših odtenkih večera, od temno modre, preko mračno zelene, do težko sive. v črno kapnimo mleko, da ne oslepimo. noči sladkane z akacijevim medom se priležejo kvečjemu enkrat tedensko, sled po lepljivo sladkem nasiti, dviguje želodec

od ravnodušnosti – skozi tunelsko privlačnost – suho nategovanje brez predornih svetilk ­– do SPOŠTOVANJA; šopek travniških nežnosti – potihem – naplavine neizgovorjenih besed

drzni zasanjano pravijo, da pogledi povejo vse

potem se usedejo v svoja vozila, ponavadi rdečih barv, še prej zapnejo zadrge, si mogoče popravijo elastiko na nogavicah, če jih kje žuli, se pripnejo z varnostnim pasom in kot upočasnjen črnobel film spolzijo v noč. divjajte varno, zašepetam, ko stasite mladenke žirafastih vratov zaplešejo. tam notri jim žvenketajo bajeslovni ritmi