Iz zakulisja

Dekle z volneno kapo, ki nizko na čelu obroblja malemu vesolju podobno glavo, se naslanja na bel kombi, do oken zamazan z blatom. Dlani potiska globoko v žepe tesnih kratkih hlač, kot da bi z njima hotela predreti vročo kožo na stegnih in nato s celo dolžino rok gomazeti po lastnem mišičevju, močne kolenske kosti, hrustančni sklepi, bi se stopili kot trde kocke soli v kropu, prodirala bi skozi goščo svojega telesa, s pestjo razcefrala stopalo in z njo preorala vso zemljo okrog kombija, da bi se njun svet zagugal, kakor se na nitki gugajo življenja ljudi, ki živijo na potresnih tleh. Mlajši temnolas moški v zelenem anoraku, zapetem do vratu, sedi na strehi kombija. Poraščena meča, ki visijo s trehe tik ob njenih ramenih, se nemirno napenjajo in sproščajo, spet in spet. Prekrižanih rok vzdihne, ko mu še drugi nezavezan športni copat pade z noge na tla, malodane na dekletovo črno japonko, v kateri miglja pet zaprašenih prstov. Na sredincu nosi prstan, ki se je nekdaj svetlikal kot kresnica, zdaj je zarjavel in na njeni koži pušča zelenorjav obroč.
»Kaže, da sva obtičala sredi prikritega, v zakulisju,« za odtenek cinično in zagrenjeno spregovori temnolasec.
Dekle brcne v zadnje kolo kombija.
On si ogleduje prostrano ravnino, ki ju obdaja iz vseh zornih kotov. Oranžna zemlja kot ogromna opečnata plošča, smrtna tišina. Oboje namiguje na fatamorganske delirije iz vzhodnjaških filmov.
»Si kje videl mojo zeleno kozmetično torbico?« ga vpraša.
»Tudi če bi jo, ti tukaj ne bo koristila.«
»Luknje imaš v trebuhu,« jezno zaropota dekle.
»Kaj?«
»Koncentričen tunel ti zija pod prsmi, luknje se širijo okrog trebuha, obrobljene z oranžno kredo. Dve žirafi bi lahko vtaknili svoja vratova skoznje.«
Temnolasec zmiguje z glavo, ve, da je za fatamorganske privide še prezgodaj.
»Tvoja luknjavost je neozdravljiva. Napreduje. Čez dve minuti bo prazen prostor zazijal skozi tvoje koleno, enkrat zvečer pa še skozi oba komolca. Lomljiv si. Za tabo bodo ostale kosti, krvavo meso in poplave, ki bodo potopile kombi. Jaz bom stekla proč in opazovala, kako bodo ujede razgrabile meso, kakšni potepuški psi pa bodo opravili s kostmi. Vse namreč razpada, na to me je pred leti po telefonu opozorila vedeževalka. Lani sem v mestu srečala mlado ciganko, ki je beračila na ulici. Moledovala je, da bi mi brala z dlani. Ko sva si za nekaj trenutkov zrli iz oči v oči, je svoje pokrila s obema dlanema, se zasukala proč in odkorakala, kar so je nesle pete. Zbala se je razpadanja, ki je zapisano na moji dlani.«

Z roba neba mežika sonce, ki se odpravlja k zasluženemu počitku. Burja brije, da ju špika v obraz. Nekje od daleč je slišati avtomobilski motor, ki ju reši še pred sesutjem v črni noči.