torek, avgust 29, 2006

con calma


Spet Sartre. Piše o ženski z imenom Louise Guillermin, ki je še pri svojih sedemdesetih pripovedovala o porovi solati, s katero so jima z možem postregli v neki kolodvorski restavraciji, na poročnem potovanju (spomin na le-tega je mrzila).
»Vse belo je pojedel sam, meni pa je pustil zeleno

Z do kolen zavihano trenerko, lovim še teh nekaj zadnjih pljunkov avgustovskega sonca, sedim na balkonu in PMS-ične (P: panterska-podjezična-poemska, M: malodušna-membranska-maternična, S: samovnetljiva-sapramenska-samoizpovedna) napetosti hladim z branjem. Drevje se komajda opazno ziblje v blagem vetru, rože vseh barv se v času kosila hihitavo pomenkujejo o debelem hrošču, ki se je na vrtni potki prevrnil na hrbet ter se tri še debelejše ure kobacal in prosil na pomoč, čeprav je dobro vedel, da one ne pohajajo naokrog, še najmanj na klice onemoglih. Njihova vloga je namreč precej uglednejša: so krasilke, se pravi gospodične, ki se pustijo zalivati, občudovati in vohati. Na vrtu je vse mogoče, napreduje, odmira, spet bujno vzcveta itn.

Premišljujem, kolikokrat v življenju si dovolimo, da se povsem brezglavo predamo zaljubljenosti, malikovanju ljubljene osebe, za katero bi potrgali vse cvetje, šli s kolesom okrog lune in plavati s krokodili, od nog do glave okrašeni s piranhami. Sama sem se samo enkrat, pa še takrat so moji vzdihi ostali zapakirani v darilni škatli, prevezani z rdečo rafijo, ki jo je verjetno vrgel v najbljižjo kanto za smeti. Nemoč je, vsaj zame, eden bolj travmatičnih hendikepov, ki jih doživljamo; zavezanih rok in oči, s selotejpom čez usta – potem pa ljubi, kolikor krčevito želiš! Deri se, cepetaj, mozgaj, počenjaj karkoli ti paše, a uslišan ne boš. Mučitelj se naslaja v tišini; brezčasna con calma taktika za ugonabljanje zverjadi. Z distance se mi zdaj to peklensko odtekanje ne zdi nič manj plemenito. Sem že vedela, da gre samo, dokler ne gre več. Nekaj v meni je usahnilo z njim, čutim, da sem drugačna. Teža njegovih nedotikov, nepoljubov, neizrečenih nežnosti, se mi je usedla na dno srca, zato včasih bije disharmonično, kot pokvarjena ura na pečici, ki preskakuje čas. Vse drugo je mogoče, napreduje, odmira, spet bujno vzcveta itn. Kalcijeva šumeča tableta se v kozarcu vode še vedno stopi do zadnjega mehurčka, na balkonih ljudje čistijo umazane čevlje in iz nemalokatere kuhinje diši po že skoraj končanem kosilu. Nekje je ravnokar odjeknila eksplozija, žrtve raztrgane frčijo po zraku, drugje pa zadovoljen in do onemoglosti sit možakar, ki ima še čisto svežo ljubimko, smrči in se praska po nosu, ker mu v temi nagajajo muhe.

4 Comments:

At 6:36 pop., Anonymous Brut said...

Tako zaljubljen, da se mi v soncu vrti. Noče usahnit, pod rebri mi še vedno bije njeno srce, noče nehat. Leto za letom, nespremenljivo. Kako usahne?!?

Ne verjamem, da lahko.

 
At 8:19 pop., Blogger Zvita said...

približno tako mogoče je, kot da pri zavezovanju čevljev namesto mašnje iz vezalk narediš trdovraten vozel, ki se zlepa ne da odvezat. potem pridejo na vrsto nohti, zobje - če si dovolj gibčen, če ne gre, pa za take in podobne nevšečnosti poskrbijo škarje ali nož.

 
At 8:21 pop., Anonymous Anonimni said...

Izbrana fotka se zelo dobro poda k PMS napetosti in zadušljivemu vzdušju tvojega zapisa. Sam bi jo poimenoval "Uvela vulva".

Fahrenheit

 
At 8:31 pop., Anonymous elixir said...

Kolikokrat si dopustimo? Sama nikoli ne bi pomislila na 'dopuščanje' ... pride, ko pride ... odpreš vrata, butne noter, te dvigne s sabo .. Če potegne - prav, če ne - tudi prav. Način, kako gledaš na ljubezen, je ... kot da se je bojiš. Se bojiša sama sebe? Sem ljubljena in ljubim. Brez bojazni, z vso silo. Zdi se kot prvič, čeprav se je tudi že kdaj prej tako zdelo ... If one doesn't try one doesn't know. naj ključ v tvojem žepu ne zarjavi.

e.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home