Odhajanja (po pisku prometnika)

Mesec nazaj zveličana z dvema buklicama, Feovim Tonikom in Znanilčevo knjižico modrosti (ko rečem, da med potjo ne bom spala, saj imam s seboj dve knjigi, me popravi, da ne samo to, temveč gre z mano celo najodličnejša med vsemi - njegova, kajpak), sedem na vlak. Ne utrujena, niti nenaspana ne, a odhajanja so kakor leganja vznak, v zmečkano in prežeto. V vagonu srečam tri potnike moškega spola, s katerimi smo dan prej potovali v nasprotni smeri. Videti so bili zmahani, verjetno vračajoč se z zabave. Razmišljala sem, kaj bi rekla, če bi me gospa, ki mi je na poti tja sedela nasproti, vprašala, kam grem s košaro sadja. Izmikajočo resnico bi prikrojila tako, da bi zadovoljila njeno radovednost. Neznancem ničesar ne dolgujemo, detajlne didaskalije naj ostanejo ovite v pajčevine mislečevih stranpoti.
Maloprej se posloviva z nekaj poljubi – napisano združuje, vsaj navzven, pritisnem na zelen gumb, da se rdeča vrata razprejo kakor žrelo ogromne hladilne skrinje v mesnicah, vstopim. Sedem na najbližji dvosed ob oknu pri vratih, pomaham. Ko vlak odpelje, za seboj briše sledi minulega.
Na moji desni sedita tujca srednjih let z umazanimi gojzarji in pohodniškimi nahrbtniki. Polna vtisov obujata prehojene kilometre. Nedeljska ležernost se nam vsem skupaj naslanja na ramena. Čakam, da me zajame tista nedoločljiva otožnost, slabo oblečena spremljevalka vračajočih, s strganim pletom okrog vratu. Odvežem torbo in si na kolena skrbno položim obe knjižici. Tanki sta, njune strani so popisane z intimnostmi. Nenavadno mi je brati ali pa poslušati glasbo npr., gledati predstavo - doživljati izdelke izpod peres / prstov / jezikov / miselnih skafandrov avtorjev, ki se intimno stikajo z mano; najsibo fiktivno, tudi izmišljijsko si koga prisvojim, ali pa zares. Tiste, s katerimi sem spala v isti postelji, se dotaknila njihovih las, doživljam nekako razkužilno, s priokusom slane vode na odprti kožni rani. Ker Feov Tonik že poznam, sežem po črnobeli knjižici modrosti. Berem jo s presledki, piščeve napisanosti primerjam z besedami, ki so jih dopoldan izgovarjale njegove ustnice. Koščke stapljam v svojo celoto, tako, da se mi zdi čim bolj prepričljiva. Odstopanja. Kako sladko nakladamo, lažnivi izpovedniki. Uide mi glasen smeh, ki prekine harmonično pomenkovanje mož z umazanimi čevlji. Nasmehneta se nazaj, kakor da sem ga poklonila njima. Važno, da se sporazumevamo. V Zidanem Mostu prestopimo, skupaj smo že prav domači, kot se ponavadi zgodi, ko z ljudmi nekaj skupnega doživimo, četudi je naše stičišče le nekaj ducat prevoženih kilometrov.
V trgovinici na postaji kupim čokoladno kocko, prodajalka pravi, da je povsem sveža. Iz ust bi rada pregnala okus po vegi kebabu, s katerim sem se pred odhodom napacala do komolcev. V prozorni škatli sicer ni videti najbolj pregrešna, pust temen biskvit z nekaj kreme, a mora biti okusnješa od suhih sirovih štručk. V prijetnem vetriču grem v podhod in nazaj na peron, kjer se je nekaj potnikov zamenjalo. Pohodnikov ni več, ob ograji stoji mlad fant z nekim glasbilom in med nami tečnarijo nizkoleteče čebele. Nov vlak le prisopiha, posedemo se v maniri ravnodušnih navijačev na stadionu pred kakšno nezanimivo tekmo in odsopihamo v daljavo.
Skozi okna opazujemo pokrajino, ki se kot dekleta med modno revijo preoblači v očem prikriti naglici. S plastičnimi vilicami nabadam kose čokoladnega biskvita, ne tekne mi, pa še ženska vrsto pred menoj, z usti polnimi sline, opazuje vsak grižljaj. Z veseljem bi ji odstopila polovico, a že načete hrane se ne ponuja neznancem. Zraven mene sedita zgovorni študentki, vse do Ljubljane poslušam njun pogovor o izpitih fanta ene od njiju, ki jim nikakor ni kos in o tem, kako bi se druga res morala zrediti, zdravnica ji že več let pripisuje redilne kure, njej pa nič ne pomaga. Vedno bolj drobna je in še ko počitnice preživi doma na deželi, ne kuhajo nič drugega kot testenine, ki jih ne more niti videti več, kaj šele jesti. Naj torto ponudim njej? Topi se mi v naročju.