Potniki

Osvajanje zelenih vrhov postaja potreba (natikanje dolgčasa), po rahlo skrokanem večeru pa nuja.

Božjastno oranžnordeči nohti pod skoraj navpično sončno pripeko svetijo kot utripajoče neonske table v kakšni zakotni razvratni ulici. Če hočete sonce, plezajte na vrhove. Potnemu hrbtu pustim dihati na zraku in se naslonim na cerkveno pročelje. Zvonovi me pahnejo čez nadahnjen rob, donijo mi na trtici. Ko zvo(d)nik preneha vibrirati, se nekje v dolini med lično obdelanimi polji oglasi druga cerkev. Deželica cerkva in trdoživih vibracij. Od sinoči lakirani nohti na belih listih knjižice, ki me spremlja, bodejo v oči. Podobni so kloniranim divjim jagodam, ki po enem injekcijskem vbodu, ali tabletni kuri, pokajo od čvrstosti in silikonskih namigovanj na sladostrastje. Najraje bi jih pojedla in se zastrupljena za dve uri zamrznila, time-out, premalo sem spala.

Čisto prosojni oblački na nebu v obliki razraščenih rabarbarinih listov. Plujejo, ali pa se vrtijo tla tik pod mojimi stopali. Žejna. Rdečkasto drevje šelesti svoj dopoldanski ringaraja. Živahen mir.

Če bi me kdo vprašal, kaj je ljubimkanje, bi rekla, da je to eden mojih sopotnikov s klobukom ali brez, kakršne občasno srečujem v starih dvoranah z mehkimi sedeži in jim po potrebi kažem jezike (saj sami izzivajo). Želim si njihove bližine, kar začutijo, pridejo korak bližje, da se od strani diskretno ogledamo, se obrnemo stran in gremo svojo pot. Potem včasih zaslišim še njihov glas, ki ne pusti zaspati, prodorno ščemi med bedri in v tem je čar potovanja. Vedeti, da se krogla giblje po vibra tirnicah, na njeni palubi vsi nekam gremo, a se s kremplji držati svojih grebenov. Med seboj nas vežejo koprivni mostički, splet okoliščin določi, kdaj in kje jih kdo prečka, ubere bližnjico, a zato še niti slučajno ne doseže cilja pred pomarančno oranžnim metuljem, ki nas budno preletava nad 500 metri nadmorske višine.