četrtek, september 21, 2006

Preobrazba


Sanjala sem človeka, ki je bil nadebelo oblečen v vezalke, v metre in metre temno rjavih, svetlo rjavih, lešnikovo-kostanjevih vezalk, ki so na koncu stisnjene s prozorno plastiko, da jih lahko vdevamo v majhne špranjice. Koncev je bilo veliko, človek vezalka se je vsakih nekaj centimetrov nagubanega telesa svetlikal kot novoletna jelka. Telo je imel prepredeno od stopal do brade, prisilni jopič (pajac) iz vezalk. Buba. Mumija. Spola nisem znala določiti, polpol. Skrajno nesrečen, skoraj imobilen. Nekaj mi je skušal povedati, a obraz modrosive barve ni komuniciral po naše. Stisko je izražal z glasovi, ne z besedami. Čepela sem pod njim in si ga radovedno ogledovala. Scena skoraj gola, temačna. Brez dekorja. Previdno sem se mu približala in se dotaknila enega izmed plastičnih koncev vezalke. Spekla sem se v blazinice. Hotela sem ga razvezati, ni se umaknil. Poskusila sem z zobmi. Zaskelelo me je, kot da bi zagrizla v aluminijasto folijo. Človek, jedko sprijaznen z usodo, se nasmehne, mi drobencljavo, čisto počasi obrne hrbet in izgine prav tako, kot se je pojavil. Name se ulije topel dež, z blazinic spere bolečino, a na jeziku mi ostane grenak priokus neuspelega reševanja. Jezim se na svojo slabo organiziranost, lasje se mi lepijo po vratu, moja pižama se topi v deževnici, izginja. Dež me sredi ničesar slači, topel je, da me ne zebe. Prestopim se, ko zaživijo tla. Mletje zemlje; kot da bi pokopani mrtveci s peškami med čeljustmi glasno cmokali. Zasrbijo me pete, hočem stran. Od zadaj me piči premočena črna vezalka, ovije se mi okrog gležnja. Stresam jo s sebe, ko se z vseh strani vsujejo še druge, majhne, kratke kačice. Lepijo se mi na kožo, me stiskajo, davijo. Hočem poklicati na pomoč, ne prepoznam svojega glasu, ki nečloveško stoka. Otresam se jih, a sem kakor okovana na tresljavih tleh. Postajam buba. Okorno se premikam, nikogar ni, da bi me skušal odvezati, dež pa še kar pada. Ni več topel, umazan je. Kaplje v močnih curkih neusmiljeno trkajo po moji betici, noter hočejo, izprati pregrete možgane, me vso zaliti, prepojiti, da se napolnim kot vodni balon, skorja iz vezalk popoka in skoznjo se v sončen dan mežikavo izvije prečiščen človek.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home