nedelja, september 24, 2006

*Upadate:

Ni še čas za pavziranje, samo nekaj vaje je potrebno, da črke zagrabijo, kot znajo. Enkrat res ni nobenkrat. V drugo mi
Gombrowicz že teče.
Pornografija oživljena.


+ dodatek (napisano 15 min. kasneje):

mi že nabija srce, ja, tako sem se navdušila nad črkami, to se mi malokrat zgodi; odlično branje! za kvaliteten sprejem je potrebna bralčeva odprtost, odgrnjenost, dovzetnost. maščevanje oz. kontra malodušju (kot razlog oz. vzgib za vpogled v knjigo) ne deluje vedno, samo včasih. takrat sem namreč lahko pregloboko zajezena s tistim, kar me mori in sem slaba gostiteljica; zadrta, nedojemljiva, neobčutljiva. zdajle pa sem čisto slečena, čeprav mi je na balkonu prijetno vroče, v roza t-shirtu z zaprtim ovratnim izrezom, ki je za spat, vojaške hlače, v katere bi spravila še vsaj dva človeka - v slogi je moč :), pod koleni je vanje všit slogan: PROTEST ... torej ja, hlače zavihane nad koleni, noge na košaro za umazano perilo. sedim na mini stolu iz prve ruske, naslonjena na omaro za čistila, sonce pa kar boža, greje, poljublja ... prej sem kovala okorne straniščne verze o šopih las in sramnih dlak, ki se zagozdijo v odtočne kanale in naj bi bili naša najintimnejša zapuščina / svinjarija podtalju, pa o vegastih vejah visoko v drevesnih krošnjah, ki čudno škripajo v razbojniškem vetru in me, če sem sama, navdajajo z nezaupanjem, prav tako kot trenja med spoloma, vlačugarska odstiranja, katerim podlegam brez podvezic ali z namišljenimi, za kanalizacijsko verodostojnost ... v glavnem, ni vedno pravi trenutek za sporočanje, ker so vse to in precej več drugi nekoč spisali spretneje, dokaz držim v rokah. pornografija. (zraven pijem ohlajeno limetino vodo, da se lakše diše)

objava z rahlim zamikom zaradi telefonskega klica sprehajalca s Ptuja, ki ga lepo, se pravi sončno mesto in mir, spomni name, ha. malo dolgovezi, a mi vseeno laska.

+ + (samo še to, se je zarežala, z zavihanim levim rokavom majice, ki se ji zajeda pod pazduho, bosa, z negovanimi stopali in milimeter dolgimi dlakami na mečih, ki grejo stran še pred nocojšnjo plesno vajo):

»Glas mu je včasih temnel, postajal moten. Imel je nekaj skupnega z železom. Z jermenom in pravkar posekanim drevesom. Na prvi pogled popolnoma navaden, miren in prijazen, poslušen, ustrežljiv. Razpet med otroka in moškega (in to ga je delalo nedolžno naivnega in neizprosno izkušenega obenem), vendar ni bil ne to ne ono, bil je nekaj tretjega, bil je mladost, ki jo je imel v sebi, silovita in ostra, izročala ga je okrutnosti, nasilju in ubogljivosti, obsojala na suženjstvo in ponižanje. Nižji, zato ker je mlad. Nepopoln, ker je mlad. Čuten, ker je mlad. Telesen, ker je mlad. Uničujoč, ker je mlad. In v tej mladosti – prezira vreden.«

~ iz omenjenega romana

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home