sreda, oktober 04, 2006

Komedija zmešnjav

Tako izžeta pa že dolgo nisem bila! Samo še stopala v škaf vode s par žlicami soli in žvižganje v luno, če je.

The low-down:

1. dan predavanj. Ugotovitve: mladi asistenti se svoje naloge lotijo zelo entuziastično, vzpodbujajo interakcijo s slušatelji, malo provocirajo (as in: verjetno ste že brali Platonove dialoge, torej veste..., seveda samo zato, da se bomo nadobudneži že konec tedna zapodili v knjižnice in jih izropali, ali preveč posplošujem?!). Zanimiv uvod, za filing o čem bomo sploh govorili in na kakšen način. Socialna filozofija.

Namesto 3,5 ur vmesne pavze, jih za nagrado dobimo 4,5, juhej! 1. teden seveda ne sme biti prerigorozen.

Sledi srečanje z mlado Portugalko, v bistvu usluga soblogerici (z dobršno mero lastnega zadovoljstva). Takole je bilo:

Ker sem malo prezgodna, najprej zavijem v Goodo Goodo (ali Hoodo Goodo?), rada bi tibetanski pončo, pa jih še nimajo, mi pa spretna prodajalka takoj razkaže aladinke, hlače za ples, in tope, mmm, ko bom enkrat bila bogata! --- Po razmočenem pločniku Cankarjevega nabrežja grem na Prešernov trg (orientacijski simbol za tujce), kjer naj bi na stopničkah srečala Mariano. Šifra (v hecu) je bila moja zelena obleka, sicer pa to zame ne bi smel biti problem - lahko bi napisala roman na temo neznanci in jaz; čakam, še malo, nič. Nekaj deklet se skriva pod streho lekarne, ker neusmiljeno dežuje. Stopim do prve:
»Sorry, M-a-r-i-a-n-a?« rečem previdno. Njeno olivno polt sem povezala s Portugalsko. Odkima. Ok. Grem do druge, ki tudi ni videti Slovenka.
»Are you Mariana, maybe?«
Prikimava, vidno zmedena, tudi sama sem malo začudena, punca ima visoke roza škornje s petkami, špichoze in res čudaški aparat za zobe z roza zvezdicami. Hm. S kislim nasmehom ji kažem svojo zeleno obleko, češ, zakaj me nisi sama potipala (kot lipov bog je stala med vrati), ne odreagira. Ok, tole bo nekaj boljšega, si rečem, mogoče pa bolj slabo govori angleško; si jih pa nakopljem na ramena, si očitam. Greva čez most, po njeni uniformi sklepam, da ji bo všeč v Minimalu. Jamra, da je zahtevnostni nivo na njenem faksu zanjo prenizek, sicer pa bolj tihuje, medtem ko jaz fugiram tišino. Sedeva, naročiva kavi, punca zakomplicira z nekofeinsko in brez sladkorja (jo kje tudi sladkajo?), a s smetano, seveda, srepo pogleda natakarja, kot da bi moral vedeti, kako se njej streže. Zazvoni ji telefon in mi pokaže display (na njem piše Miranda calling, nekaj takega):
»Are you calling me?« me butasto vpraša.
»What do you mean?« (roki imam prekrižani pod prsmi in moj telefon je v torbi ... if I am calling her???)
Oglasi se in reče, da bo tam čez 5 min.
Na hitro razloži, da naj bi se ona srečala z Mirando.
Ni mi jasno, o čem blebeta.
»No, you were supposed to meet me, I just texted you before, remember?« šele potem mi kapne, da me Mariana še vedno čaka, tale tukaj pa ni ona, čeprav je rekla, da je. Smeh. Reče, da je bila prej malo zmedena in se opraviči. Vprašam jo, kdo sploh je, pove, da prihaja iz Romunije in da je študentka mednarodnih odnosov. Aha. Pogledam svoj telefon, neodgovorjen klic in sms Mariane, ki sprašuje kje sem, da ne vidi nobene zelene obleke. Totalna zmešnjava! Prosim Romunko, ker gre že ravno nazaj tja, naj s seboj pripelje Mariano oz. naj jo še prej poišče. Pravi, da ni problema in si sposodi moj dežnik. Pokličem nazaj Mariano in ji sporočim plan. Smeh. Prijazen, bolj priljuden, domače igriv glas. Super. Čez nekaj minut skozi vrata vstopi navihana temnolaska z mojim rdečim parazolom, Romunke ni, dala ji je samo napotke. Nahitro ji razložim kako in kaj (ne pa čemu, tega me bodo na faksu naučili), z do kolen namočenimi baggy kavbojkami in v allstarkah – edinih čevljih, ki jih ima s seboj, se zavali na bel fotelj in debata nama steče kot po maslu (in prostodušno popije Romunkino kavo). Pozna se sicer generacijska razpoka, je kar nekaj let mlajša od mene; odkar je tu, še niti eno noč ni spala s svojem stanovanju – toliko žuranja vsepovsod, novih poznanstev ... kajpak, pri 20. res nočeš ničesar zamuditi. Je zabavna, duhovita, prijetna. Bolj malo skupnega imava, a na kavico res lahko greva še kdaj, brez problema, čeprav ji sploh ni dolgčas. Živi s petimi fanti, Slovenci, ve, kako se po slovensko naroči kavo in pivo, rada zdravo je, besede vžigalnik, stranišče in popolno pozna, in še kaj. Pospremi me do postaje, ker moram v BTC v Sariko po činelice, ki sem jih že sita: drage so pa še cel cirkus je z njimi; lastnik trgovine na Miklošičevi mi jih je obljubil iz skladišča, prinesel pa zvončke za na steno. Srečava Roka, ki zdaj gostuje v Drami, vesel je videti in dobro frizuro ima, jaz pa kar nekaj svežih predstav za videti, da slučajno ne pozabim na gledališče. Mimogrede, da še tretjič ne srečam Lorencija, skoraj ob istem času na istem mestu, se bom raje izogibala Nazorjeve; bo še mislil, da ga zasledujem.

Na trolah izvajajo zatežene ankete in štetje potnikov, tja in nazaj, soparno je, dež kar ne neha. Pobašem činelice in nazaj v center. Mesečna vozovnica (stroški, stroški in še več stroškov!), zahtevajo žig s faksa, super. Še dobro uro časa imam do zadnjega predavanja, enournega, ampak seveda počakam, začetna vnema.

Kosilo: pravi čaj (rooibois vanilja) z mlekom in sirova štručka, prej še jabolko in banana.

Referat je celo odprt in dobim, po kar pridem. Mali čudež. Dočakamo nekoliko resnobnejšega predavatelja istega predmeta (točnost ni njegova vrlina, sam pove), ki nas bo vpeljal v teorijo. Je skrivnosten, všečno razmišljajoč, razlaga svoje mnenje o študentski svobodi obiskovanja in izpuščanja predavanj, načinu ocenjevanja in svojih vrednotah. Filozofira, definitivno, a mu sledim (zdolgočasena večina že zeha in kraca po zvezkih ). Nekaj dekadence izžareva (mogoče z gibanjem in ko poželjivo razpre usta za požirek Ode) , čeprav deluje hladnokrvno zbran in premočrten. Pravi, da smo začetniki nekako stigmatizirani (upravičeno – dolgoletne izkušnje ne lažejo) z enoletno temo, ki se nam zažre v glave zaradi drugačnega pristopa s strani predavateljev; razkorak med gimnazijskim učbeniškim serviranjem poenostavljenih povzetkov (na srebrnih krožnikih) in odgovornim, raziskovalnim delom (kakršnega zahteva študij) kot kontra »intelektualni letargiji«, kateri podleže veliko prišlekov, potem pa na koncu leta, ko gre zares, zamudi zadnji vlak. To mi je tuje, ker sem v vseh pogledih veteranka (čeprav se sploh ne počutim slabo med mlajšimi; pa tudi sošolca Anžej in Danijela iz Hrvaške, ki govori skoraj perfektno slovensko že po nekaj tednih - mama Slovenka, sta mi prisodila 5 let manj ;)), lačna vsebin, željna teorije. Razmišljam, da bi si omislila še kakšen eksotičen lektorat oz. tečaj, arabščino verjetno, ki bi se, mislim, lepo dopolnjevala z grščino, ki sem jo že izbrala.

Skratka: polna novih vtisov, tempo poblaznel. In flamenko imamo za rekreacijo (za malo denarja)!

Zmahana sem, kot da bi najmanj 12 ur potovala z vlakom. Ču-čuuu!

P.S. Če se srečujete s tujci, določite izvirnejši meeting point od Prešernovega trga (četudi jim boste morali narisati kakšen načrt mesta).

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home