torek, oktober 10, 2006

Literatura, žaboni in mačehe



Istovetnost se lepo vključi v jutranjo vožnjo z avtobusom in tudi tematsko bralca motivira k opazovanju, aktivira čutnice; knjiga za boljšo recepcijo dneva.

Skozi okno zviška opazujem mimovozeče avtomobile, točneje pozicijo nog šoferjev med vožnjo. Zelo zanimivo. Ženske imajo kolena večinoma stisnjena skupaj, če se že ne dotikajo, vsaj stremijo k združitvi, kot da se med nogama skriva magnet, ki ju veže. Moški sedijo veliko bolj sproščeno, z na široko razmaknjenimi stegni, podobnimi žabjim krakom. Nekaterim se pod nogami valjajo prazne pločevinke in škatle, tudi revije in reklamni lističi, drugi vozijo z blatnimi čevlji. Nekaj žensk na plin pritiska kar v žabah, nogavicah, štikli počivajo na sopotnikovem sedežu; v svilenih jim utegne še spodrsniti.
Ko naslednjič pogledam na sosednji vozni pas, pod seboj uzrem simpatične žabje krake, ki zelo pašejo v vozilo, ki ga krmilijo. Voznika vidim od čevljev, temno rjavo usnje, zloščeno, do pasu. Nosi zanimive hlače iz tvida, zlikane na rob, ki skoraj gotovo milo božajo kožo pod njimi in bordo rdeče nogavice s temno zelenimi črtami, kar mi pravi, da ima gospod žabon verjetno smisel za humor. Med čakanjem pri rdečem semaforju opazim njegove lepe roke: prsti pianista, fizioterapevta ali morda ministra za nekaj že, ki še nikoli ni s prsti ljubkoval drobljivih plasti zemlje. Zaželim si, da bi sedela na žametnem stolu ob njem, s prekrižanimi koleni. Pritisnila bi na gumb predvajalnika glasbe in poiskala tako mehko in celovito muziko, kakor sta mehka in natančno vezena predpražnika v njegovem avtomobilu. Vozila bi se brez besed, pogladila pa bi tkanino, ki greje njegove noge. Čisto nežno bi se je dotaknila, da ne bi niti čutil. Ko bi prispela, kamorkoli že bi šla, bi se mu zahvalila za prijetno družbo in prijaznost in ga prosila, če mi podari svoje hlače; gotovo niso edine, ki polnijo njegovo omaro. Hlačnici bi zrezala na štiri asimetrične kose in iz njih sešila cikcak krilo iz meliranega tvida. Ko ga v mislih kreiram in izbiram vzorec oz. barvo žab, ki bi jih nosila pod njim, voznik stopi na plin in kakor da bi se zbal za hlače, izgine kot blisk.
Pred cvetličarno na Celovški v betonskem koritu za rože lepo poganjajo rumeno-črne mačehe, ki jih je včeraj zjutraj skrbno zasadil cvetličar v belem puloverju. Zelo so mi všeč.

Na križišču za vstop v center mesta, kjer se stika več cest, se skoncentrirajo tudi biciklisti. Kar naenkrat okupirajo križišče, da se mi zazdi, da sem sredi Amsterdama. Po dinamiki pritiskanja na pedala, drži hrbtenice, rok, glave in tonu obraza, jih razvrščam in določam, kje bodo zaklenili svoje dvokolesne konjičke; ali bo to trgovina z oblačili na Slovenski, katera izmed fakultet, stopnišče odvetniške pisarne, kavarna, jih bodo za balanco vlekli po tržnici, v dvigalo, jih parkirali pred Delovo stolpnico mogoče ?
Ne vem odkod in zakaj se spomnim, ko sva se s prijateljico pred leti na kavi v
Wood Greenu čudili moški nerodnosti pri ogovarjanju žensk. Kot iz topa bi prav zdaj zlahka izstrelila vsaj 27 preprostih enostavčnic, ki bi mi laskale in mi na ustnice zarisale nasmeh, če bi jih izrekel nekdo, ki bi rad navezal mimobežni kontakt; to res ni nobena umetnost. Vse, kar pa dejansko slišiš na ulici ali na javnih prostorih, so opolzke sluzavosti in prežvečene nesramnosti. Kako to, da jim na pamet ne kapne nič izvirnejšega? Prej bi me namreč ogrelo poslušanje profesorjevega branja stare grščine, kot pa: »Ej, ti bi res rabla nekej konkretnega!«

»Vic je v tem, da najdemo podobe, ki bodo zadržale erotično privlačnost, ne da bi pri tem porajale frustracije. In prav s tega stališča nas zanima pričujoča sekvenca (*vlažne ustnice matere, ki na ustnice poljubi svojega otroka) : vzpodbuja čutno domišljijo, a jo takoj preusmerja v polje materinstva. Zakaj intimni telesni stik, izbris zasebnih skrivnosti in mešanje sline ne pripadajo samo erotizmu odraslih, vse to najdemo že v odnosu med dojenčkom in njegovo materjo, v odnosu, ki predstavlja prvinski paradiž vseh telesnih užitkov. Mimogrede, posneli smo tudi že življenje zarodka v maternici bodoče mamice. V akrobatskem položaju, ki je za nas neposnemljiv, je plod že sesal svoj mejceni ud. Vidite torej, da spolnost ne pripada izključno mladim in postavnim telesom, ki vzbujajo grenko zavist. Samozadovoljevanje plodu bo raznežilo še tako zakrknjene in čistunske tercijalke širom po svetu. Zakaj dojenček je najmočnejši, najbolj razširjeni in njazanimivejši skupni imenovalec vseh mogočih veščin. In zarodek, dragi moji, je več kot samo dojenček, zarodek je arhidojenček, je superdojenček!«
Kundera

2 Comments:

At 12:31 dop., Blogger Mr. Kanister said...

"...neko okolje sestavljajo kvalitete, substance, sile in dogodki. Ulica, denimo, ima tako svoje snovi, kot je tlak, svoje zvoke, kot so kriki prodajalcev, ...svoje drame... Pot se meša ne samo s subjektivnostjo tistih, ki ga prečkajo, temveč tudi s subjektivnostjo samega okolja, kolikor se le to reflektira pri tistih, ki ga prečkajo...
Seznam afektov ali konstelacija, intenzivna karta, je postajanje... Šele postajanje naredi tudi iz najkrajše poti, celo negibnosti na mestu, neko potovanje; in pot je tista, ki iz imaginarnega naredi postajanje." G. Deleuze - 'Kar pravijo otroci'

Nisem si mogel kaj, da ne bi pobrskal po arhivih in potegnil ven par stavkov iz kratkega, a meni dragega Deleuzevega eseja, ki me je naučil, kaj je POT in POSTAJANJE. A glej ga zlomka, kljub temu nikoli ne opazim mačeh na Celovški, pa čeprav se vsak dan vsaj enkrat peljem mimo zaustavljat trole na križiščih.

Edini živ človek si, ki sem ga danes srečal.

 
At 9:24 dop., Blogger Špiklja said...

S prav posebnim užitkom se zbudim v kakšno takole pripoved in ker je napisana meni (posredniki so lahko tudi prijazen člen), je zanimivejša od odlomkov iz knjig (ki so za vse nas)

Ob kavi, ki sem ji pomotoma dolila skisano mleko, in slivovem jogurtu, napol oblečena za v nov dan, mi igraš frotirno (kot topla brisača) mravljinčno bujenje.

Esej si bom pa brez dvoma prebrala v celoti. Šibam, da vidim, če so mačehe preživele mrzlo noč.

 

Objavite komentar

<< Home