Ustvarjalna kromatika

Pod še ohlapnimi vplivi velikih imen kot so Nietzsche (osnovanja seminarske na temo Umetnost in filozofija – Rojstvo tragedije iz duha glasbe), Parmenid, Aristotel, s Carmino burano na repeatu v bobničih, se kot rudar na vlaku smrti strmo spuščam v zatemnjenost semitskih jezikov, ki skrivnostno, nekateri s še nepojasnjenimi misteriji, pred prišleki brutalno spustijo svoje žaluzije, ločnice, preko katerih splezaš samo z veliko vztrajnosti in filološkega talenta. Tu jim ne gre ničesar očitati; rudarji se spuščamo v čas, ki so ga že zajezili, kopljemo po skrbno varovanih zakladnicah znanja in vanje nehote prinašamo duh izvenprostorskega reformatorstva, če si želijo sprememb, ali ne. V njihovo zibelko ne legamo samo z željo po učenju, temveč hočemo več, vedno nekaj novega in obširnejšega. Osnove prastarih jezikov, podobno konfuzne metriki mojih misli, ki si potihem, trdovratno izdelujejo sistem šifriranih sosledij in vsebinske koherentnosti, vznemirjene pod silo erupcije podatkov. Najdenje oz. razvozlavanje lastnega začetka, brez oklepa sem tarča na lokostrelskem bojišču. Mudi se, da ne zamudim vstopa v živce parajočo pustolovščino. Zemljevid se iz dneva v dan izpopolnjuje, natančneje izrisuje postaje, mimo katerih ne smem, brez da bi se ustavila in napolnila svojo kisikovo jeklenko. Počutim se kot backpacker sredi divjine, ki mi med iskanjem mane (tavanje po nepokošeni travi, v gošči med kačami, krokodili in neučakanimi lovci) hkrati nudi zavetje pred vesoljno duhovno kugo in ponoči s semaforno rdečimi očmi preži name, da bi mi snela nedolžnost, ali mi iz žepa ukradla vsaj kompas.

Poslušam dežne kaplje, ki škrabljajo po okenski polici in mislim raztrgan plakat, nenavadno tragičen v svojem odmiranju; skozi časovno odtekanje je kos za kosom odpadal s pročelja stare rumene hiše ob cesti, samo še s kremplji se drži fasade – ki ni dosti manj oskrunjena, klavrno se poseda vase in vsak dan beleži število mimovozečih avtomobilov. Od stalnega zijanja na cesto je naposled nekoč zaprla svoje trudne oči (polkna), šteje pa še vedno, ko se peljem mimo, slišim njen raskav glas. Ne neha iz navade oz. ker noče propadati v popolnem pasivizmu - z mehaničnim štetjem prispeva svoj delež k ostalim strojnim dejavnostim bivajočega, ki od zunaj-navznoter dušijo lastno nesmiselnost, verujoč v osmišljanje.