ponedeljek, oktober 23, 2006

mr. barfly

Charles. Še vedno ga nisem prevedla kot se spodobi oz. ga ne znam. Po predalih se mi valjajo zaprašeni poskusi, neizpiljeni in siromašni. Morda me kdaj prepoji dovolj volje, da se ga na novo lotim s prevajalsko svobodo, ki mi takrat ni pustila dihati. Njegov prosti verz in še bolj prosta misel, beseda, niso tako banalni, kot izgledajo (in se berejo) na prvi pogled. In njegova poezija preprosto zadane.


Tukaj in zdaj

so dnevi,
ko gre vse
narobe.

na cesti,
doma,
v super-
marketu
in povsod
drugod

nepretrgani
nemoteni
kruti
slučajni
napadi
na tisto,
kar je ostalo od
tvojega
duševnega miru in
senzibilnosti.

bogovi se najprej
s tabo igrajo
in nato
igrajo
proti tebi.

tvoji živci
vrejo dokler so
surovi.

nikakršen filozofski
ščit
te ne bo zavaroval,
nikakršna količina modrosti ni
zadostna.

izobešen si
kot kamnolom
za
pse in
gomile
ljudi;
zlom
ustroja
in vseh
razlogov
je
popoln.

potem
vedno obstaja
-nepričakovano-
jasen
smejoč obraz
s priprtimi
očmi, nek
pol-tujec
naglas
kriči:
»ej, kako
si?«

obraz
je preblizu,
vidiš vsako
pomankljivost in
poro na
koži,
ohlapna
usta so
kot razklana
gnila
breskev.

tvoja edina
obstoječa
misel,
naj ga
ubijem?

rečeš
pa,
»vse je
odlično.
in
ti?«

greš
mimo
in
neumnež
pol-
tujec
ostane
zadaj,
ko sonce
že uhaja
skozi
kisle
oblake.

greš
naprej,
bogovi
se smejijo in
smejijo
in
smejijo,
eno
stopalo
postaviš pred
drugo,
zamahneš z
rokama
ko zarjavel
zvonec ne
zazvoni,
ker se v tvoji
glavi
kri
spremeni v
želatino.

ampak
ta dan se bo končal
to življenje se bo končalo
mrhovinarji bodo
končno
poleteli
proč.

prosim
kmalu, kmalu,
kmalu.






Majhna pesem

majhno sonce majhna luna majhen pes
in malo za v usta in malo za ljubiti
in malo za kar se splača živeti

v majhni sobici
polni malih
mišk,
ki glodajo in plešejo in tekajo, ko jaz spim,
čakajoč na malo smrti
sredi majhnega jutra

v majhnem mestu
majhne države
moja mala mati mrtva
moj mali oče mrtev
nekje na malem pokopališču.

imam samo
malo časa,
da ti tole povem:

pazi se
male smrti, ko priteče

ampak kot bilijoni malih smrti,
bo nazadnje pomenila nič in vse:

vse tvoje majhne solze žarijo kot golobi,
zaman.


2 Comments:

At 5:12 pop., Anonymous jana.robidiška said...

Samo en pozdravček.
Iz dežele na zahodu.
Danes so zaklali ovco.
Bumbar še živi.
Sobica je premajhna za sanje.
Imamo se pa radi.

 
At 6:11 pop., Blogger Zvita said...

:) good to hear, iz sobice bo pa kmalu zrasla hišica, potem se bosta v še sanjah igrala mačke in miši ali ravbarje pa žendarje

- - - se slišiva

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home