torek, oktober 31, 2006

Sladke sanje

Že drugo noč zapored sanjala o Nezdrobljivem Možu; noče zamrzniti v moji hladilni skrinji, noče. Nikomur več ga ne smem omenjati, pravijo, da ni dobro zame, sami pa so siti te moje »fiksacije, s katero si masohistično jemljem pravico boemskega trpljenja«. Kolega pravi, da ga jezi, ker sem nesrečna (kot da sreča raste na vejah vsakega drevesa), da mu zavida mojo naklonjenost in vsakič ga njegovo ime, vsaj po mojem, neumestno iztiri. Ko v šali dodam, da je tudi Cvetka Tóth zadnjič rekla, da je absolutna ljubezen neodnošajska, se zgraža še bolj. Zame je NM zgolj še sanjska prikazen, ki me v realnem ne ovira, redko, zelo redko mi kot smrkljast zaspanček v očeh zastira razgled.

Predsinoči mi je šepetal naj se naredim majhno, naj se zvijem v klobčič, da me bo lahko vso objel. Vibrirala sem kot prenapeta struna, oba sva se ustrašila, ko me je odvito pristavil na zid in z dlanmi obrobljal moje telo. Po kačje se je izmikalo dotiku in pelo je z deškim sopranom. Srce mi je klokotalo po nabreklih žilah.


Sinoči pa smo se znašli nekje v naravi, pod drevesno krošnjo. Midva in še nekdo, ki sem ga poznala, a mi je zdaj izginil iz spomina. Odločil je, da se bomo šli igrico. Izpod hrastove mize privleče veliko staro buklo, v kakršne se pohodniki podpisujejo, ko dosežejo zastavljene vrhove. Oblečene platnice so ohranile prastaro besedilo v verzih, ki naj bi ga midva s tretjim brala, on bo poslušal. Premisli si; tretji naj bere dialog kakor da je ženska in moški hkrati, jaz pa bom zbor.
»Ti samo melodično zaključiš misel, potrudi se, zveni naj nadčloveško, nebeško.«
S polnimi usti marmelade, ki sem jo nekje našla, negodujem, da nimam posluha, da ne bom pela (trmarim iz navade, sicer pa že premišljujem kako bi iz sebe iztisnila nekaj, česar nimam). Pravi, da zjutraj ne sliši dobro, zato utegnem presenetiti samo sebe, on pač ve, da znam, če hočem.
»No prav, samo še tole pojem,« rečem z nosom v marmeladi, ki sem jo namesto z žlico zajela z dlanjo; počasi jo srkam iz pesti, odkoder mi skozi prste mezeče kaplja po mizi. Idejni vodja naše igrice s polnimi usti sline ne priganja, reče: »Vzemi si čas, nikamor se nam ne mudi. Če ti kaj ostane, bi še jaz malo polizal. A se gremo raje kdo med lizanjem najdlje iztegne jezik?« Tretji zavzdihne, že se je vživel v dvospolno igro in naju pusti sama.

»Jaz si bom marmelado namazal na kruh doma, z nožem. Ko se najesta, pa pridem nazaj.«

1 Comments:

At 2:46 dop., Blogger Nevidna Roka said...

nice... i like

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home