Moj - moja

Ko sem prebrala meditacijo, sem se obula in jo mahnila, kamor vedno rada grem. Toliko poškodovanih je, veliko pa še vedno čilih. Drevesa v gozdnem zavetju pijejo sončne žarke; ko jih objameš, se njihova toplota zlije vate. Po prstih ti gre do zapestij, pod kožo, po žilah skozi telo. In ja, drevesa so pesmi. Že dosti smo si jih zdrdrali, včasih pa se radi crkljamo kar v tišini. Ko bi takšni topli dnevi vsaj trajali ... 

jasnina z moje jase

Igle, iglice

So prelomnice, ki nalamljajo in premikajo.
Kako veš, kdaj si na točki, odkoder se ne pade pregloboko in ne boli preveč?
Večne dileme med ja in ne, nehvaležnost oklevajočega mogoče, pa tako bi, če ...
Na konzervirane ribe brez vonja sem mislila sredi travnika, malo pobeljenega od snega, na drugi strani pa otočki belih marjetic in zvončkov.
Pa mačice na drevesnih vejah, ki gredo že v cvet. Puhasta mehkoba, s katero ne vem, kaj bi.
Potem najdem Svetlanino Iglo ... in sem mirna.

IGLA

Hodi hodi tiha igla
lahno, drobno sem in tja,
šiva s komaj vidno nitko
enega na drugega.

Naj le šiva,
mene s tabo, tebe z njim.
Bolj na gosto ko me šiva,
manj besed spregovorim.

Vbada, vleče, zateguje
tenko, ostro, vročo nit,
ko izveš, je že prepozno,
s tisoč vbodi si prišit.

Grlo z grlom, tvoje z mojim,
vse gosteje, vse močneje,
koža raste v tujo kožo,
vse tesneje, vse topleje.

Vleče skupaj lica, ledja,
prsi, ude prepotene,
že sovražno vame sopeš,
že ne moreš stran od mene.

Kaj je moje, kaj je tvoje,
meriš s kamnom med oči -
igla švigne, dlan prebode,
da ohlapne in spusti.

Kar bilo je zavozlano,
se odmotati ne da
in kar bilo zmečkano,
se nikdar več ne zravna.

Enemu pa dih zastane
in zasluti in spozna.
Pot se razodene sama.
To je pot za enega.

Silovito trzne, plane,
strga kožo od kosti,
izmed cunj telesa vstane
in se izgubi v temi.

Tam neznano. Tam visoko.
Je bilo in je in bo.
Tam neskončno. Tam edino.
Tista zvezda nad goro.

S. Makarovič (Tisti čas, 1993)

In omamna jutra

Zbudila sem se z željo, da bi mi skozi odprto okno v sobo zadišal španski bezeg. Šopek v vazi je premočnega vonja, z drevesa bi pa ravno prav dišalo, čeprav ga ni nikjer v bližini in seveda ne cveti pozimi. Pa šumenje reke iz ozadja tudi ne bi bilo slabo. Posledica Potovanja v jutrovo deželo so takšne misli, Hessejeva zapuščina, ki v nedeljsko običajnost vnese ščepec tistega, kar napolni sapo in pljuča.

Z meglene bonace v hram učenosti

V vrtincu brezdelja, občasni mini prevodi recimo, da ne štejejo, skozi okno opazujem lebdeče meglice; malo spominjajo na morsko bonaco. Ravno sem nekaj prebrala o skrivnostni dami z lepim imenom. Bonaca.

Takšna vrtinčenja se bodo naposled le končala, komaj verjamem, da sem dobila službo, poučevanje se me nekako kar drži. Tokrat bomo jezikali z nekoliko starejšimi otroki oz. komajda sploh še otroki, ki znajo biti že zelo tečni, nezainteresirani itd. Kolegica pravi, naj imam vedno v mislih, da so predvsem takšni v osnovi le prestrašena bitja, ki si želijo potrditve in občutka pripadnosti, da jih sprejemamo. Ker sem po naravi občutljiva in nežna, bom morala nekje od zadaj iz sebe potegniti hudo učiteljico, ki zna zaropotat in te reči; čeprav sama sem imela v teh letih najraje učiteljico Magdaleno, slovenistko, ki je bila zelo mila, pesniško zasanjana, pa tudi dosledna, zanesljiva. Niso pa mi vsi podobni, to mi je že jasno ...

Bo že, v žepu bom vedno imela čarobno paličico, ušesa, oči in srce pa odprte in dovzetne. Z otroci je vedno tako, da te, medtem ko jih učiš, tudi sami izgrajujejo, dajejo. Ne dvomim, da bo izkušnja plodovita in vsaj malo čarna. Da se bomo radi poslušali, brali, si vmes kaj tankočutnega zaupali, se skregali in spet od začetka.

Morda se pa vrtinčenja v resnici nikoli ne končajo.  

Circulus Vitiosus Deus.

foto: Chiara Fersini

Odtisi in vtisi

Nekaj sonca je le predrlo oblake in obarvalo obzorja. Če ne, jih pobarvamo sami.

Misli so tople in predihane, kretnje mehke, razvejane.

Luna se debeli, iz dneva v dan polnejša lica ima in se ziba kot zasanjana barčica. Za tiste, ki je ne vidijo kot barčico, ki po morju plava, medtem ko se drevesa priklanjajo, je mogoče šalica, v katero se zbirajo neuslišane želje želečih. Ko bo polna, jih bo posula nad krošnje in ni vrag, da bo iz njih kaj zrastlo. Če ne bo užitno, bo pa vsaj dišalo.

Skrbnica

V ustih mi

je vzniknila skrb.

Po hrbtišču jezika

je spolzela do

brbončnega osrčja,

sladko-grenka

in malo robata.

Kar na jeziku bi rada bila.

Ne morem je pregnati

do neba,

kjer bi posrkala lunin

sok,

se zasvetlikala

in sama sebi izpolnila

željo.

Pridi, Bojan

Zamrznjeni popki sredi zamrznjene pokrajine.
Drsanje po zaledenelih poteh in prestopanja v mislih.
Brez pesmi in povezanih zgodb.
Samo drobci sestavljank. Bojanov čopič bi prav prišel.