Igle, iglice

So prelomnice, ki nalamljajo in premikajo.
Kako veš, kdaj si na točki, odkoder se ne pade pregloboko in ne boli preveč?
Večne dileme med ja in ne, nehvaležnost oklevajočega mogoče, pa tako bi, če ...
Na konzervirane ribe brez vonja sem mislila sredi travnika, malo pobeljenega od snega, na drugi strani pa otočki belih marjetic in zvončkov.
Pa mačice na drevesnih vejah, ki gredo že v cvet. Puhasta mehkoba, s katero ne vem, kaj bi.
Potem najdem Svetlanino Iglo ... in sem mirna.

IGLA

Hodi hodi tiha igla
lahno, drobno sem in tja,
šiva s komaj vidno nitko
enega na drugega.

Naj le šiva,
mene s tabo, tebe z njim.
Bolj na gosto ko me šiva,
manj besed spregovorim.

Vbada, vleče, zateguje
tenko, ostro, vročo nit,
ko izveš, je že prepozno,
s tisoč vbodi si prišit.

Grlo z grlom, tvoje z mojim,
vse gosteje, vse močneje,
koža raste v tujo kožo,
vse tesneje, vse topleje.

Vleče skupaj lica, ledja,
prsi, ude prepotene,
že sovražno vame sopeš,
že ne moreš stran od mene.

Kaj je moje, kaj je tvoje,
meriš s kamnom med oči -
igla švigne, dlan prebode,
da ohlapne in spusti.

Kar bilo je zavozlano,
se odmotati ne da
in kar bilo zmečkano,
se nikdar več ne zravna.

Enemu pa dih zastane
in zasluti in spozna.
Pot se razodene sama.
To je pot za enega.

Silovito trzne, plane,
strga kožo od kosti,
izmed cunj telesa vstane
in se izgubi v temi.

Tam neznano. Tam visoko.
Je bilo in je in bo.
Tam neskončno. Tam edino.
Tista zvezda nad goro.

S. Makarovič (Tisti čas, 1993)