četrtek, februar 13, 2014

Z meglene bonace v hram učenosti

V vrtincu brezdelja, občasni mini prevodi recimo, da ne štejejo, skozi okno opazujem lebdeče meglice; malo spominjajo na morsko bonaco. Ravno sem nekaj prebrala o skrivnostni dami z lepim imenom. Bonaca.

Takšna vrtinčenja se bodo naposled le končala, komaj verjamem, da sem dobila službo, poučevanje se me nekako kar drži. Tokrat bomo jezikali z nekoliko starejšimi otroki oz. komajda sploh še otroki, ki znajo biti že zelo tečni, nezainteresirani itd. Kolegica pravi, naj imam vedno v mislih, da so predvsem takšni v osnovi le prestrašena bitja, ki si želijo potrditve in občutka pripadnosti, da jih sprejemamo. Ker sem po naravi občutljiva in nežna, bom morala nekje od zadaj iz sebe potegniti hudo učiteljico, ki zna zaropotat in te reči; čeprav sama sem imela v teh letih najraje učiteljico Magdaleno, slovenistko, ki je bila zelo mila, pesniško zasanjana, pa tudi dosledna, zanesljiva. Niso pa mi vsi podobni, to mi je že jasno ...

Bo že, v žepu bom vedno imela čarobno paličico, ušesa, oči in srce pa odprte in dovzetne. Z otroci je vedno tako, da te, medtem ko jih učiš, tudi sami izgrajujejo, dajejo. Ne dvomim, da bo izkušnja plodovita in vsaj malo čarna. Da se bomo radi poslušali, brali, si vmes kaj tankočutnega zaupali, se skregali in spet od začetka.

Morda se pa vrtinčenja v resnici nikoli ne končajo.  

Circulus Vitiosus Deus.

foto: Chiara Fersini

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home