Album prask

Medtem ko se dnevno 
s prevodi
izgubljajo osnovni vzgibi,
si s črnega pulija
s pinceto odstranjujem
mačje dlake.
V klobčič zvita
preštevan iztirjene trenutke,
ki bi v komaj občutno
spremenjeni svetlobi ali tonu glasu
morda lahko zapolnili
spominski album.
Nekdo reče,
da ni časa,
zato pomislim na sladko-grenke
zablode,
ki nase opozorijo le,
če se nenadoma sunkovito 
zasukam v napačno smer
in me nad bokom malo zaskeli.
Kot praske mačjih krempeljcev,
ki počasi zbledijo,
četudi jih nihče ne
popiha.