Ummmm ...

Ah, nič. Tokrat ne bom. Če bi imela namesto tipkovnice na voljo čopič, bi naslikala modro, neenakomerno krivuljo. Valove.

(!)

Že dolgo se nisem zbudila tako neprespana.

~ ~ ~

Mesto DOTIKA

Berem Nasmeh Mone Lize I.Osojnika, kjer črke razgaljajo intimne poetike velikih virtuzov besedičenja. Eseji o nekaterih, vsaj meni, še nebranih literanih zanesenjakih, napisani z izjemno vnemo in posluhom.

Med vrsticami njegovega razmišljanja o Prešernovih vzvodih ustvarjanja, mi je kot vedno, ko se me napisano dotakne, miselni tok odbezljal vase. Kadar je zgodba pišočega človeka premočna, da bi nadaljevala z branjem, se v meni sproži nek obrambni, odbojni mehanizem in zlezem vase. Time-out. Iznenada se mi v misli prikrade kak droben, skorajda že pozabljen moment, utrinek, ki ga moram podoživeti, tokrat v novi, intenzivnejši luči. In ko sem tako sočasno selekcionirala detajle, zaradi katerih me je On obsedel, me je spomin na dotik, ki je bil še najbolj podoben jesenski sapici, pretresel. Takrat sem bila preveč napeta, da bi ga vsrkala, zdaj, s časovnim zamikom, ga čutim, kot da bi se me njegova dlan dotaknila ponovno. Pa mogoče sploh ni bilo mišljeno tako. S tem sem se preveč ubadala; kaj mu roji po glavi, zakaj, kako, kdaj ... Najbrž je bil zgolj refleks, ki ga je v njem sprožila grmada mojih emocij. Mogoče najbizarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih sproducirala. Najbizarnejša zato, ker mi ni nudila skoraj ničesar oprijemljivega, razen nabrušene intuicije, da so mravljinci obojestranski, nekaj pogledov, ki so mi zalili telo in razum ter skromna košarica besed, ki niso bile vredne počenega groša. In tistega dotika.

Ko sem zaslišala njegov glas za seboj, nenapovedana prisotnost, zelo On, je v meni zabučalo. Nisem si ga upala niti pogledati, sploh po vsem povedanem, napisanem. Čutila sem, ali si samo domišljala, še zdaj ne vem, njegovo »nevemkajzdaj« stisko, ki je napolnjevala ves prostor, kjer je bil s hrbtom obrnjen proti steni, v tistem pletenem puloverju; pošpegala sem pa le :-). Kot navita sem brenčala okrog, da se le ne bi sama z njim znašla ukleščena v kak kot, ma kaj kot, tudi vroča Zemljina polobla, bi bila v primerjavi z mojo naelektrenostjo, samo neprodušen kotiček. In se delam zaposleno, ljudi kar ni in ni, kot da sva v celi zgradbi naenkrat sama, čeprav mrgoli glasov nekje v ozadju, nekaj pišem na tablo, popolnoma neprištevna, pisala sem namreč številke, ki mi niti naslednji dan niso ničesar povedale, obrniti se nisem upala še enkrat, čutila sem pa njegovo telesno temperaturo kot da bi mi dihal za ovratnik. Za 100 slonov ga je bilo. Slišim korake. Ta njegova živahna, smešna hoja. Čisto posebna. Opazna z razdalje Luna - Sonce. Zaškrtam z zobmi. Iz oddaljenosti nekaj centimetrov, se negotovo, a čvrsto dotakne mojega nadlakta, skoraj stisne me, nerodno, medtem ko zrem v tablo kot slaboviden prvošolček. Zruka me, speče. Reče živjo in odzdravim z najbolj butastim glasom, kar jih premorem. Živjo je zvenel, kot da bi vprašala, koliko stane kilogram krompirja. Gre mimo, se že skoraj za steno obrne nazaj, pogled, ne spomnim se dobro kakšen, čuden. Obstala sem tam, napol ohromljena. Nasičena z vsem, kar bi lahko, ne bi smela ... Dotik kot tak, me takrat niti ni ravno spreobrnil, prej pa, ko sem ga podoživela, je pridobil nove koordinate. Kaj vse, kar je obviselo v zraku, je lahko pomenil. Ni nujno, verjetno samo potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo, lahko pa. Zdaj se mi zdi, da nobena beseda tistega trenutka ne bi opisala bolje od dotika. Nerodnega, čudnega. Ni ravno običajno, da se moški ženske dotakne za nadlaket. Mogoče za pas, dlan, kaj jaz vem kam, pod ramo, nad komolcem, je čudno mesto. Mesto. Mesto moje sentimentalnosti, ki jo je naselil vame pod kožo nadlakta.

Scandalous

Gledam video Scandalous s sicer drugačno »vsebino«, ob njem pa sem se spomnila nečesa, kar toplo priporočam vsem puncam.

Prepričana sem, da se naslednje dogaja tudi vam (reveži si ne morejo pomagati, bontona pa še niso vzeli):

~ ko se pogovarjate s kakim tipom in želite, da vas posluša, ne samo sliši, medtem ko ima privat tihi pomenek z vašimi prsmi, vi pa buljite v njegovo rahlo nagnjeno lasišče, kar tudi ni preveč vzpodbudno vzletišče za debato, si mirno vzemite pravico, da podrobno preverite njegovo moškost; jaz se je bom lotila kar ročno, če me bo stvar pritegnila in recimo preverila, če nosijo navadne spodnjice, ki zadevo kajpak stisnejo, jo optično zmanjšajo, bi rekli sami, morda jim prosto opleta v udobnih bokserkah ...

Že zadnjič sem razmišljala o tem, ko se je nekdo predzno izognil face to face pogovoru in res lep, dooolg čas mirno pripovedoval gospodičnama nižje. In to izvedejo povsem samoumevno. Me zanima, če bo inšpekcija njihove izbokline požela podobne reakcije.

Salomonska rešitev

Edino tako lahko imenujem ves ta hrušč, ki mi razsaja po glavi. Kako neznosno smiselno je vse skupaj, če le precizno pomisliš! Tisto, kar se včasih zdi najbolj komplicirano in me skrajno frustrira, je v bistvu najbolj preprosta pesem. Tričetrtinski takt. Spet se navezujem na ljubezen, srčne napade. Slutim, da prihaja neizbežen čas odmišljanja le-te nadloge, ki je bolj izmuzljiva od vsake ribe. In samokontrole, s katero se sovraživa, ker se bom sicer vrtela okrog svoje lastne osi v nedogled, kar pa postaja že pošteno neromantično. Ampak, kot ponavadi, ko se česa zavestno ogibaš, te šele začne loviti. Ah ...

Zadnje čase se mi na tem splozkem področju dogaja dvoje. Spoznavam fante, ki so premladi, prestari, preveč neomadeževani (takih je škoda), brez posluha za bistveno, oddani, ograjeni z bodečo žico, to vse je prva skupina, ali pa take, ki se plazijo po z bencinom premazanih obrobjih, brez dlake na jeziku in bolehajo za posebno vrsto deformacije, iznakaženje najhujše stopnje, ignoritisom. Prepametni, kar je hud turn on, prezaposleni, utrjeni, mogoče preveč izkušeni, da bi se z mano spustili v ognjen obroč, kjer seveda obstaja nevarnost stopitve in izgoretja hkrati. Ko se ponudi konkretna možnost nečesa Nad, zadeve postanejo naPorne. Kontrola vsaj z moje strani pogori, če se njeno kolesje sploh zavrti, spoštovani gospodje se umaknejo kar se le da in z varne distance opazujejo zaletavanje v zid. Blokade me seveda ne preplašijo, kar pa ne pomeni, da zlezem kam dlje. Ne. Trmoglavim, se potim, iščem rešitve, kuham, vrem, centrifugiram, dokler se ne razorožim. Dokončno se nikoli; če nimam zelo oprijemljivega razloga (moj prag tolerančnosti pa zna biti skoraj neskončen). Mislim, ko nekaj zares hočem, to vzamem za blagoslov in si verjamem ne glede na ceno, ki jo plačam za dosego cilja. Četudi se zdi, da je cilj iz dneva v dan bolj oddaljen, mu po kolenih sledim. Kozica, norica, moram verjeti. Ti gospodje, ki jih okužim z ignoritisom, imajo potem še lastnost, ki jo sveto občudujem; n a č e l n o s t. Odločnost. Nepopustljivi so. Tu se ringelšpil šele zares začne. Ko bi morala biti užaljena, jih morda celo sovražiti, tega ne morem, ker me njihova močna volja naravnost očara, pa četudi sem zaradi nje prikrajšana za svoj grižljaj.

Čudno, kajneda?!

Konec koncev je volk sit in koza cela.

Amen.

Spet odvezana, kofeinski presežki.

Lepa, še čisto mlada natakarica s čudovitimi princeskastimi zlatorjavimi kodrčki in mamljivimi prsmi. Simpatična.

Jana mi je podarila škrlaten kamen za ozemljitev.


n e k a m

slikovita romaneskna dikcija
me pomete ven
čez vrt
v neko neobvladljivo
širino
panoramski horizont pred menoj se
veča napihuje
do vrha stegen bredem po živem
pesku do vrha
stegen

hrepenenje se meša s
strahovi

oslajena panika

kri prekipi

z nohti lovim nebo
in mogočno deblo ki
tudi uide pred
menoj veter me obpluje

njegovi temni lasje
plapolajo v prašnem vrtincu

L'eloge de l'amour

Sobota okrog polnoči, morda že nedelja.

J-L. Godardov film. Mmmm. Polsen na ekranu. Opera, gledališče, film, roman. Na izbiro. Zadimljena črnobela atmosfera me ja spomnila na Ivico, na tisto nekaj, o čemer je mesece govoril. Nekaj nedotakljivo naturalističnega, v intelektualnem mezincu, slast besed, misli, filozofija, ovita v zapečeno skorjo poetičnosti. Magnetizem. Ekstatičnost ravno prav izraženega. Simultana projekcija glasu, ki ni nujno glas govorečega, mimike nekoga, katero riše ozvočeni glas z radijskih valov, dramatične glasbe, podlage iz umetnega ovčjega krzna, ali pa orientalskih preprog, potem ambienti kot nasičene, domiselne slike, dovršenost sobivanja živega in mrtvega, gibanje predmetov, ljudi, hoja, gestikularne kretnje.

Ko gledam dva moška, ki si postrežeta s steklenico vina na pladnju, zraven dva lepa kozarca, je prizor tako poln, da se mi osušijo ustnice in grlo ter se prestavim nekaj ur nazaj, ko bi najraje prisedla tesno k Bogataju, ki pod vplivom rdečega vina na premieri, že opazno povzdiguje barvo svojega glasu in se ga navzema škrtajoči nemir, čeprav sva lani spregovorila samo nekaj besed, si izmenjala mnenji o Sylvii Plath, eden je trdil, da je bila nevrotična, drugi pa psihotična, kar se največkrat itak dopolnjuje (nimam pojma, kako sva po samo nekaj besedah sploh zašla na Sylvio), in me je kriče napadel, češ da sem najbolj arogantna 25-letnica, kar jih je srečal. Izbruh me je malo šokiral, nato se je za drugo mizo kmalu opravičil, nekaj podobnega, pokazala sem mu jezik. Zdaj se spet ne poznava in si izmenjujeva telebanske poglede, a mi vseeno ni zoprn. Z njim, sem prepričana, bi lahko filozofirala do jutra, na vsaki betonski stopnici nad mestom, za mizo ob slabi svetlobi, kjerkoli, in čeprav sva neznanca, bi si imela veliko povedati. To me že od nekdaj privlači. Povedne debate, pretrgane, če tako nanese, take, ki slalomsko zavijajo na zaledenelem pobočju, kamorkoli že tok zanese misli. Brez zavor. Mislim, da se še nikoli nisem dokopala do človeka, ki bi mi to omogočil. No, da ne bi delala krivice Kat, Jani, Jani 2, Saši, še kateri, Benu, ummm, še komu ..., ampak te so bile bolj osebnoizpovedne, zbliževalne, zaupljive. Zanimajo me tudi širše, ne nujno osebnostne, mislim, ne samo v osrčje srca, jeter, tudi v možgane, v bujno grmovje strukturalnih želja, idej, misli.

Godardova pariška čarobnost, at night. V črnobelem, kot da je ves čas megla. Nedoločljiva časovnost dneva in noči, ki se prepletata. Provokativnost povedanega, ki ohrani namensko delikatnost.

»Vsaka misel mora odsevati ruševine nasmeha,« nekdo po telefonu reče ženski, ki misli, da ni dovolj lepa.

»Na nekaj lahko misliš le, če misliš na nekaj drugega.« Flash back.

Pomislim kako higienično je biti zbran, osredotočen za nekaj minut. Popolnoma zapeljan. Adam. Zbranost / raztresenost. Zbran, a kljub temu odprt. Ne tog. Odpnem si zgornji gumb pižame in se dotaknem mrzle prsne bradavice. Droben občutek varnosti. Z blazinicami jo ogrejem.

»Naj občutki rodijo dogodke, in ne obratno.«

Razmišljam da je zdajšnje obdobje obdobje plovbe, pogoste nepripadnosti, izoliranosti, ireverzibilnih sprememb, ki me pečatijo in oblikujejo v vedno bolj težavno, zahtevno celoto, zgolj slika, stran 379. Jaz nekje vmes, a definitivno pomembna stran. Naslednja bo najbrž čisto drugačna. Upam, da se bom česa naučila.

»Merilo ljubezni, je ljubezen brez meril,« nekaj takega so rekli, ko sem ravno hotela na glas zašepetati Kaj pa ljubezen?

Potem sem omotična zaspala, zapolnjena in segreta.

Putka išče Petelinčka

A., če bereš, pokliči me. Si bil nocoj tam, slišim. In zakaj si kar pobegnil? Rada bi ... (kaj že?)

Maruša
-kakšno izrabljanje elektronskih medijev! Saj me je sram, no.

odrezana

od sebe
kaj šele tebe

še dobro
da vsak dan prinese kak nov
vonj

in nasmeh

(v polnem žaklju mavričnih drobnarij)

PATOSsss

Spet tukaj. Precej žalostno, kajneda? No excuses.

Otožnost je tako čutna. Čutila mokrijo in jaz odtekam skoznje. Popolnoma upogljiva sem, penasta. Lahko bi se zavozlala z rokami in nogami, dihala s škrgami in hodila po hrbtu. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli in dodala preveč hrastove kopeli, si namakam stopala kot kaka nepokretna, betežna babica. Noge me bolijo, ker sem popoldne tako hitela v hrib. Športnica pa taka! Lepo je bilo. Zrak, samota, potenje, razgled na okoliške hribe z vrha. Gozdna zelenina, ki mi je prirasla k srcu. Vzpodbuja misli, ki žal ne domislijo nič pretirano izvirnega. Vsa ta neokrnjenost me zapelje v patos. Druženje mi danes ne paše. S predstave sem jo takoj ucvrla domov.

Na poti tja, sem od tržnice do teatra hodila za našo Vasilijo, ki se je ljubko stiskala s svojim novim fantom; baje zelo sveža romanca. Za njima sem se počutila kot zavržena klateška mačka, ki že dolgo ni okusila vročega, hranljivega obroka. Klateštvo ji sicer pristoji, bojda, ampak toplina varnega zavetja, pristnosti in nežnosti, niti njej ni nepotrebna. Stradanje privede do marsičesa!

Bom raje kar nehala, da ne zabredem pregloboko. V novo šatuljo bom z občutkom preložila vse uhane in - - - - - - - - - - - - -

Ahhhh ...

Twinkling

What a majestic evening.
Can literally grasp the transition from lazy summer tepidity to even lazier yet unformed autumn through my airy skin. Both go along with my facial expression of the day graciously. Dreamy, slightly gloomy, not empty but somehow hollow, wrapped in a shroud of warm mystery. I wish i could move without my wings tonight ...

Mimogrede

Razmišljam, če me sploh še kaj zares frapira. Mogoče v trenutku soočenja, sicer pa ne. Treba je zamižati samo za tri sekunde in zbodljaj ne skeli več. Čudno, zaskrbljujoče. Naravno?

F a s h i o n

Po včerajšnjem listanju revije, sem se znašla ujeta v cunjice, barvne kombinacije, drzno spajanje starega, novega, neopredeljenega. Zvečer sem na tv-ju ujela del pogovora o tej skrivnostni tetki, ki ji nadevamo razna imena. Stil, Estetika, Lepota ... in se ves čas oblači, slači, zgoščuje, redči, nadgrajuje, prazni. Po tem sva si celo podobni. V bistvu gre za način prezentacije. Si, kar nosiš, je morda zelo deformiran kliše, a kljub vsemu, težko razumem ljudi, ki ne dajo na svojo obleko prav nič. Ne da bi se vsi morali truditi zavestno impresionirati, niti da je obleka tisto najvažnejše, kar te naredi, ja pa zelo komunikativna priložnost izražanja.

Tudi gospodične, gospe, so v oddaji debatirale o tem, da je fino, če je moda komunikativna. Se strinjam. Seveda je pojem komunikativnosti zelo relativen. Zame je to težnja po lastni, čim bolj unikatni identiteti, ki pripoveduje pisane zgodbe, nekomu drugemu ravno obratno. Zame sta oblačilna sivina in povprečje zgolj pomanjkanje domišljije, uniformiranost, ki pristoji vsakomur, ki si ne poišče svoje note, noče, ne upa, ker so možnosti zelo prostrane, nekomu tretjemu je enaka reč stvar nevsiljivega dostojanstva, elegance, klasičnosti.

Že od nekdaj s svojo pojavo, katero sooblikuje tudi obleka, vzbujam pozornost. Seveda so odzivi različni. Komunikativnost mojega stila je najbrž vprašljiva. Včasih sem pozorna na okolico, včasih me ne gane niti malo. Včasih mi gre kaka priletna dama skrajno na jetra in bi ji kar jezik pokazala, ko sedi zraven in me od strani prikrito opazuje, se po možnosti zgraža nad roza-rdečimi nogavicami v kosmatih sandalih, vpadljivimi uhani, ki si jih sama ne bi nadela niti za gala svečani možev pogreb, jaz pa jih povsem sproščeno nosim katerikoli torek v tednu. Frizura seveda tudi ni za nikamor. Saj ni mulatka, na sebi čutim neprivoščljive poglede najstnic, ki se uniformirano trudijo biti mtv-jevsko in. Zdaj je moderna tudi r'n'b scena, latin, urbano, in ženske, ki nekaj tega oddajamo, se ovohamo vsaj od daleč. In jazz, poezija, retro ... Kje si pa to staknila? Ne gre za to, kje kaj stakneš, gre za kombiniranje, nošenje. Po mojem je treba znati obleke nositi, pa je vse v redu, vse gre. Niso obleke tisto, kar te definira, oriše, ti si tisto, tista, ki kroji posamezne kose na sebi in jim daje pečat.

Včasih opazim kak odobravajoč, vzpodbuden nasmeh, pomežik v smislu, you go girl, pogum nekaj velja, včasih slišim kak posmehljiv komentar. Večinoma najizraziteje govorijo oči, če se mi ljubi z njimi srečevati. Ja, brez dvoma je za svojstvenost treba posedovati nekaj poguma in pokončno držo, drugače je vse skupaj kot odmrla, z lešniki posuta kepica sladoleda, razmazana po tleh.

Mene ne glede na smernice, moda navdušuje. Pravzaprav ne moda, različni priokusi, barvita etnografija. Če to pomeni, da izstopam, ok, je to pač to. Če me ljudje opazujejo, radi, neradi, ok, tudi to konsumiram. Če mi laska, ko v teatru pogosto komentirajo moj vstop, malo že. Ko Tanja reče, da se zjutraj veseli, da pridem, ker jo zanima, kaj bom nosila. Super. Ko kdo zavije z očmi, ker si dovolim nedovoljeno, tudi prav. Zakaj pa ne? Na srečo se nam ni treba z vsem strinjati. Če se za mano obračajo, če dvigujem prah v množicah, ni problema. Če hočem, nočem, če mi je vseeno ... Rada sem taka, kot se v določenem trenutku, dnevu počutim. Ovita, odkrita, prikrita, nakičena, poenostavljena, razpršena. Barve so kot navdihujoči okusi, vzorci kot nepoznane začimbe, jaz pa večna eksperimentatorka.

I praise the day i came to terms with my own self.

Kikirik

Današnji dan po k o k o š j e.

Popolnoma, začenši z ne vem, kam naj se dam, če sem že v mestu, vsa nafrfuljena, po kratki generalki ne grem takoj domov. Telefonček zvoni, prikliči koga, da bo z mano kikirikal ob kavici in razvlečenih debatah. In jo dobim, Janko bananko, še iskat me pride, vidno utrujena od ponočevanja v super stanovanjcu bivše sošolke na Bavarcu (rima!), ki je imela poslovilca pred podiplomcem študija dizajniranja avtomobilov v Londonu. Bolj kot pile, so jedle.

Najprej k bazenu, ki so ga zasedli alternativci, punk scena, peljeva lulat Luno in Lizo, potem v bivši Piano bar, na kikirikanje. Rogljiček in kapučino, fanta, voda. Talk. Talk. Talk. Fantje, kaj pa?! O tem, da je naša generacija (79 letnik) mnogo dovzetnejša za open karkoli, od starejše. Tudi tisti, ki živijo manj konvencionalno, so šokirani, ko dama diktira tempo. Če je pa zraven še zahtevna, mini malček manipulativna --- ojoj! In o tem, kako se ponavadi vse dogaja naenkrat, na desetih koncih, da ne veš niti komu kaj; ko vlada pustinja, pa kar traja in traja. Ko se ti dogaja, najbrž izžarevaš potencirano živost, ki privlači in se zato dogaja še bolj. In obratno. Vzorci.

Potem na izbiranje ženskih, modnih revij. Čim bolj debela mora biti, čim več sličic, čim manj vsebine, kakšno darilce za zraven je absoluten plus. In sem jo/ga našla. Gloss. Še znižan je. Mimo Fabiani nogavičk, Benetton spodnjega perila ... barve, rožice, kič. Šali, škorenjci iz tvida z našitimi cvetovi, čisto neuporabni, za tri suhe dneve, ki morda sledijo, a neustavljivo srčkani.

Tako. Danes bom frfotala, gledala sličice, nič brala, nobene kvalitetne muzike, samo mmm, yeeeah, uuu ...

Že mesece fantaziram o intenzivno vijoličnih kavbojskih škornjih. Čakam, da mi pomežiknejo iz kakšne izložbe.

Kako je fino!

Leon & Olvido

Prelep španski film. Očarana sem obležala pred tv-jem kot del pohištva v njuni dnevni sobi. Krhek, a neuničljiv odnos med sestro in bratom, življenjska zgodba, zanimiva lika, odlična igra. Za lahko noč ...

t r p e k P R I O K U S

čas, ko začenja zebsti za vratom, pod
spetimi lasmi in skozi strgan rokav premrzlega
srca, ki išče plamen, topli osnutek, ki
zna čofotati po mivkastih sipinah, loviti
čmrlje, kjer plavajo samo mrtve
ribe in čebljati v dolgo noč, dovolj
dolgo, da ne mine že zdaj

čas, ko obdan z ljudmi nisi
zraven, potuješ skozi koncentrične kroge nekih
divjaštev, ki se mešajo s
sanjami, ne veš, če so
tvoje, sploh od koga ...

čas, ko majavo zatopljen vase ne čutiš šivankastih
nohtov v mesu, ker prediranje ne boli
vedno, ljudje pa kljub temu ne upajo
tvegati, še besed
ne, kaj šele dejanja

ta čas spominja nate, kdorkoli
že nisi

razkorak

med ja in ne
tu in drugod
zdaj in potem
rdečim in črnim
viharnostjo in milino

med besedami in dejanji

vmes se škripajoče suklja
skrhana linija odločanja

Aluzija?

Včeraj z nekim pozabljencem debatiram po MSN-ju. Fanta je odneslo med kaktuse; včasih sem ga imela rada! Zmedene, nepovezane reakcije, nočem niti vedeti, na čem je. Birmingham je slab vpliv. Ali pa ga je zastrupilo že blodenje po Londonu. Enkrat bi nas skoraj pokončala eksplozija. Maaa ... V njihovem študentskem flatu v Tottenhamu, je ves večer s kamina uhajal plin, in Tony, najprisebnejši in sploh edini Odgovoren med nami, Tony Stony :-), je iznenada vklopil čutila in poklical gasilce. Baje bi nas vse vrglo skozi okno, če bi takrat kdo samo vžigalico prižgal!

Brezpovedne kot so, how've you been ipd., me spravijo v slabo voljo. Pove, da ima za seboj nedokončan dan, ki ga bo že takoj zjutraj užgal po prstih. Skušam biti sočutna in napletem nekaj o trdnosti, da je vse težavno samo korak naprej, kompleksnost pa mati evolucije, bla bla ... Njegova interpretacija:

+ "U mean hard as in ... hard on?"
- Rečem :"Well, if u wish."
+ "Nope, that's what you are trying to implant into my head now."
- "Am i Mr. Kravitz look-alike?"
+ "Stop that, i weigh a ton more than him."
...

Dihotomija. Nabuhla beseda, sem morala tudi sama preveriti, kaj pomeni. Preži pa na nas za vsakim vogalom.

& akustični Circus Lennya Kravitza.

S k o m i n i

Včasih se mi med doživljanjem kake ekstra deviške vezane, pravzaprav štrikane besede, zgodi, da me omeji. Slast jezika, ki jo nekateri tako spretno urežejo na papir, me še bolj kot prevzame, rani, prizadane. Tisočere plasti vsemirja, ki jih njihove besede tako nonšalantno prebadajo, in njihova posledična razumna celota, ki jo zarisujejo, so zame kaplja najpregrešnejše sline, ki ti pred nosom zdrkne čez rob tal, ko bi ubijal za požirek. Vzljubim jih, elektrode teh mislečih ljudi, ki jih gonijo po svetu. Navdušuje me, da skupaj z njimi stopam po eni sami Zemlji, čeprav spreminja svoja stanja kot po tekočem traku. Trdno – tekoče - plinasto. Zvezdnato. Navdajajo me z nujno potrebno ponižnostjo, protiutež napuhu, ki me pogosto preplavi. Skromnost je lepa čednost! Kadar ti s svojo faktično močno voljo zaslepi oči ravno dovolj, da verjameš, da je vse dosegljivo, je tudi upanje. Vsak štor se slejkoprej nauči veslanja po razburkanem morju, če ima v svoji bližini vsaj nekaj koristnih vzgledov.

Hvala vsem, ki me navdihujete, četudi boli.

Deževje, ovito v hlad. Kako ponedeljkovsko. Razpoloženje sicer zgledno na nivoju; zbiram utrinke minulega in jih sestavljam v črnosiv mozaik kratkočasenja. Izposodila sem si A. Ristović, hvala Jana, mi je všeč. In tvoje Kutine. Pašeta v ta dan.

Neodgovorjeni klici me pozdravljajo na telefonskem displayu. Škoda, da ponavadi najvztrajneje vrtajo tisti, za katere si želim, da bi mirno oddrseli.

Enolončnica greje želodec.

Sinočnje plesno razgibavanje je bilo sočutna, pomarančna vadba, izsrkana iz medenice, in te potrebujem na tone. Sploh, če zna v meni nadgraditi moč ženstvenosti in orientalski ples jo zna.

Ogrnjena v volneni pončo, se počutim varno. Asociacije na odprti kamin v ljubki koči, skriti med hribi, na starinsko skodelico čaja, ki greje čutečo dlan, na tople, nežne gamaše.

Nimam kaj povedati. Dežne kaplje so me izprale.

Poljub na čelo.

KAKŠNE OČI!

Tujstvo

Srečanja oziroma trki z nekdanjimi, nesojenimi in podobnimi odfrčali, so vedno nekaj posebnega. Tudi če za časa svojega obstoja, to sploh niso bili.

Eno tako me je doletelo prej, med čakanjem na avtobus. In me je rešil, skodrani princ s temnimi očali na obrazu, ki se nasmiha izza volana. Fino, prihranil mi bo nekaj neznosnih minut čakanja, ko se vedno bolj jezim nad svojim nešoferstvom. Pri 18-ih mi izpit ni predstavljal nobene nuje, potem v Londonu in na ostalih vmesnih postajah še manj, kasneje mi je misel na lastno prevozno sredstvo nekako izpuhtela iz glave in sem se navadila na pešačenje, bicikel, buse, vlake, ladje in avione, zdaj pa ... Kaj pa vem.

Ko prisedem, tok zavesti katapultira najmanj 7 let nazaj. Nisva bila par, privoščila sva si samo nekaj praznoglavih travniških interakcij v ohlajenih nočeh, na vikendu, kjer so naju kolegi opazovali skozi okno, kasneje med vožnjo domov ... Nič nadzvočnega, a sem ga rada srečevala. Mislila sem, da kaj več za naju pač ni bila opcija, zato sem raje "zamudila" zmenek, ki sva si ga nekoč zamislila post factum, kar je bila seveda zgolj zaščita, da slučajno ne bi sama čakala zaman. Skratka, ko sva se po nekaj letih nekje spet srečala in debatirala o tem, sva si priznala, da sva bila oba povsem negotova in ni naključje, da nama je stvar spolzela skozi prste, ki so hrepeneli po še.

Zdaj je Jimmy (osupljiva podobnost pač!) poročen, ima 20 mesečno punčko in, sklepam, precej običajno familiarno življenje. Še vedno dobro zgleda, še vedno sva nerodna, čeprav ne bi rekla, da se pod nama ravno tresejo tla, ko sediva drug ob drugem, še vedno mi pogled z njegovega obraza uide na stegna, roke ... Še vedno sekava stavke, ker ne veva, kam bi pičila, če sploh. Nedokončane zgodbe v zraku puščajo soparo, nelagodje, še posebej, kadar so prekinjene zaradi okoliščin, ki so zunaj našega vplivnostnega teritorija.

Vljudnostni pogovor s skoraj neznancem o čemerkoli, da se izogneš minutam lomljive tišine, je farsa. Še bolj satirična, če se zraven potiš zaradi trgajočih menstrualnih krčev, ki neusmiljeno robantijo v vroči maternici. Zbadljiva vprašanja o "resnih rečeh" so edino, ki vsaj približno vzpostavlja notranje ravnovesje, v katerem nekaj malega tiho domuje, a brez ostrine.

Podalpski sorbet

Nastane v dolinastem stičišču,
med Ž in M.
Ženska : Moški,
v tem vrstnem redu.

Pokajoča radovednost
namesto ohlajene penine,
razgreta srca
namesto limoninega sladoleda.

Ko se zlijeta ženska emotivnost,
ki se mehurči

&
moška obvladanost,
ki spušča prenasičen zrak
na vsake 7 sekund,
se zmeša najbolj
voden sorbet,
katerega svežina
premika gore,
trga spodnje hlačke
in tudi najbolj
nepopustljiva načela.

Hipersenzibilnost je najbližji odtenek PMS-ja, ki traja in traja, medtem ko hodim okrog vročična, napeta, napol prisebna in skoraj zaljubljena. Sladka kombinacija. Pušeljc za razneženo. Najraje bi se skrila v lase Botticellijeve Venere in se renesančila do nadaljnjega.

Dopoldan. Pavza med vajo. »Vrt« teatra, če temu lahko tako rečem, klopca, na kateri sončim kožo, ki je ne pokrivajo oblačila, čevlji in lasje. Stopala, roke, dekolte in obraz, z ezoteričnim občutkom ljubkuje ravno prav toplo sonce in ne upeče, kot prevroče mleko upeče dojenčkov jeziček in ustnice. Po zraku vrtinčijo odrske spremljevalke, mušice, na travi pred menoj se na stiropornih glavah sušijo sveže pobarvane in lakirane lasulje. Bizarno. Sosedov muc me zabodeno gleda; najbrž sem mu zasedla kraljevi prestol. Odrski tehniki debatirajo v kletni delavnici, žagajo, nekdo žvižga. Namislim si, da sem na morju. Nekje ob obali, kjer tiho šušlja veter, harmonično rožljajo valovi in prijetna voda moči moja stopala. Za mojim hrbtom se nekdo navdušuje nad poezijo, ne more si pomagati, kajneda ;-) ... Diši po borovcih.

Če bi bila ptica, bi jima s punčko pela večerne uspavanke. Danes se lahko še stopim, kissed by the kind Sun.

>>> Protislovja <<<

Prepričana sem,
da je ženskar na otip
f r o t i r e n.
Več ko ima osvojenih
trofej,
s katerimi si senči
čelo, bolj je
zankast.

Izmuzljivosti in
izmikanja
distancirajo,
odbijajo,
po hinavsko
pa nekje s temena
magnetijo nase.

Zeleno nikoli
ni samo
zeleno.
Strupeno vedno
vsaj mini
zdravilno,
uničujoče vsaj
drobtina
odrešenja.
Drama pogosto
tragikomična,
kri
očiščevalna ...

V-B-A-D-A-N-J-E

Poslanstvo,
ki zaznamuje
redkobesedneže,
se zlaga z nebesno modrino
ter izolacijo.
Nočem biti nikogaršnja
vbodnina.

Whatever i d r r r e a m of!

Izbrala sem svojo trojico. Venček.

24 ur svobodne režije

Zbudi me Jimmy. Morrison. V najplodnejših letih. Gleda me, ob tem nastaja tankočutna poezija. Pam je na počitnicah, živci. Zaplešem. Na strehi pariške bazilike Sacre Coeur sva. Mesto pod nama upočasnjeno diha. Zaupam mu, da sem zaljubljena v najbolj krvavo odkritost, četudi je brutalna. Naj mi z ničemer ne prizanaša, ker je dovolj ponižujoče že dejstvo, da živim sredi čredniške filozofije. Sporazum. Ležerna sobota je. Mogoče torek, petek. S prsmi me boža po hrbtu. Njegovi lasje obljubljajo preran odhod. V grlo mi kapne odtenek strahu. Senca. - Cut.

Popoldne. Benicio Del Torro me ustavi sredi mesta, zanima ga, kje se v Kranju da kaj okusnega pojesti. V trgovini nabaviva polnozrnate štručke, sir, paradižnike, olive in buteljko. Povem, da sicer ne bi smela piti, ker je bila že sobota čez. Z osupljivim nasmeškom me zlahka prepriča. Ok. Nekdo nama posodi strgano deko, greva na travnik pri Pungertu. Ramena nama greje milo septembrsko sonce. Špricam teater. Z olivo med mesnatimi ustnicami izzove živalski poljub. Koža se mi vname od preveč. Zaželim si, da govori špansko, ker mu še bolj pristoji. Vseeno, če ga ne razumem. Brez majice je. Njegova koža diši po bencinu. Ko se nad nama razgrnejo prvi večerni oblaki, tleskne z levo roko in na sax nama zaigra Charlie Parker. Pomežikne. - Cut.

Od zadaj se v temi zaletim v neko nemirno postavo. S sprožilnimi očmi se obrne, da bi me nadrl, a me potegne za sabo. Sean Penn. Močno me drži za roko. Prebijava se skozi gnečo. Vpraša, če je kaj trden most. Kot skala kost, rečem. Zmenjeno. Pomirjen je. Zavlečeva se v rumen taksi. Njegove oči kričijo, nosnice trepetajo. Moja majica odleti skozi okno. Nič ne sprašuje. Action speaks louder than words! Taksist naju vrže ven pri nekem zapuščenem motelu. »Third stop«, brli na neonski tabli. Panika pred nevarnim koncem mi spolzi po žilah. Sean je smrtno resen. V zatohli sobi se telesno pomeniva za nazaj in naprej. Govorice o njem ne pretiravajo. V glavi mi brenka Blues Triste. Markanten, nepopoln obraz, ki ga nosi, je dovolj. Ko me spet prime, reče, naj si poližem mezinec. Bo čutil. Še preden vrhunsko zamižim – Cut.

~ To be continued

Diši.
Po limonovcih, nescafeju in neizživetosti, ki brbota v želodcih.
Po ritmih Venezuele.
Tlesk s prsti in sem tam.
Aladinova svetilka mežika za drevesom, vabi.
Naj si zaželim tebe?
Bom razmislila.
Mogoče je bolj zdravo, da nocoj sanjam.
Upam, da ne zelenih, sluzastih pajkov, večjih od ljudi.
Domišljija se napaja v nadzemlju.
Srka vakum, oblači se v valove.

Bi ti čakal z zavezanimi očmi? Da, ne, da, ne.

Naval ognjeniškega bruhanja počasi slabi.

Hvala.

Še kdaj.

Čez

Bariere so nežnejše od mlečne pene. Ne znamo jih pregnati iz jeter, tudi če so pražena na odru. Kadar ni rdeče niti, so barvne pike. Vsepovsod. Luknje v spominu niso, da koga užalijo, ampak da opozorijo. Gledanje sebe ni privlačno, niti takrat, ko se utrujeni make up paca po obrazu. Vonjave špricajo po spalni srajci, iz zvočnikov sije glasba, ne preglasna. Ne preseže odpornosti. Če bi imela nekaj poguma, bi spletla venček iz vseh nepridipravov, ki me vlečejo za lase. Nikoli ne bodo ravne. Elfriede inspirira, kadar se ji razumno približaš. Kopiranje onesnažuje. Zanimivi pogledi; če ni obraz najlepši razstavni pano! Ujeti trenutki. Ples. Zvečer.

Želim si ...

Ko potreba / želja / obveznost / sanje, del tebe, zavihra v simetrijo kompleksnega napora, se znajdeš pred dvema alternativama. Miroljubno, s kirurško natančnostjo s sebe obrežeš balast, ga vržeš krdelu volkov ali sežgeš v plamenih, če pa si človek vetra, ki ljubi pozibavanje večerne, poznopoletne sape, zakorakaš v subverzijo, pogumno / stupidno / naivno, okužen, in se zanašaš na izvenčasovno vsebinskost, ki se barva sama.

2 tipa nas je: racionalisti & strastneži.
Premočrtneži in izzivalci.
Tisti, ki glavo vedno nosijo pokončno in drugi, katerim zlahka zaniha, kroži, spreminja trdnost situiranja.
Logos / eros.

»The sleep of reason
Hallucinations, fantasy, dream, psychosis, idiocy, madness, all reveal the power of emotions and represent creative conditions or fields of research. By activating an involuntary memory, these visions rekindle a subversive and critical awareness.«

Faeces INTERLUDE

Louder than a rude piercing whistle
Noiseless as colourful mouth watering fiction
Childlike delicate

Sexy tuneful voice

If he knew where he's heading
He'd LOSE his direction

Chaotically distorted

Voidable

Stinging anarchy
Somewhere beneath his feet

Frizzy as my hair -

Longing for his fingers
Running through it
Like the most exciting music

Kadar bi te vrel, oranžnordeč prepir,
konveksen kot prenatlačen push up nederček
na ogromnih prsih,
umil nedefiniranih frustracij,
pa noče priti,
čeprav ga čutiš
za levo ritnico ...

FIGA

Kot renesančna zadnjica

Lula
Sladek sok

Zobje trgajo
Meseno rdeče jedro

Frivolno mamljiva
Opleta vijoličnomodro

Prilega se dlani
Boža ustnice

In

Sline cedi

Poetska uspavanka

mehkodlaka ovčka
po črnem nebu
plava
z dolgimi trepalnicami mežika
in jezička kaže
kdor z oken
nocoj zgoraj
ozvezdje išče
si priprte ustnice
z njeno slino
navlaži
med pašnjo
samce ovohava
krotkega noče
plodilnemu nagonu

podlega
zamanj
očarljivo sleče
kožuh svoj
in sredi noči
sama zaspi

Sproščanje.

Danes mi ne gre dobro od rok, nog, iz glave. Trda sem. Ne maram sopare, zatohle vlage. Spet spim na barki. Spolzka paluba, razjarjeni valovi. Nemir je moj enojajčni dvojček. Skupaj spiva, se igrava, sanjariva, lenariva, včasih celo kaj ustvariva.

Ko sem že pri igri, med spoloma, iz abstrakcije v realizem. Tanka linija. Vmes nekaj napora, napetosti, redko steče gladko. Zlivanje. Kot mešanje barv z namenom, da se rodi nekaj novega, unikatnega. Potem različne stopnje elektrenj. Mlahavi curki : močnim curkom, v bitki za nadvlado. Kemija, fizika, plodna fantazija in nekaj tabaska. Zapeljevanja, spoznavanja, žilavost, kipeče besede, nategovanja v prazno.

Ta trenutek ne vidim smisla. Absurd za šalo premaga logiko, ki me večkrat izneveri.

Sobotne vragolije. S šivanko v meso. Pikanje. Temeljita masaža lasišča bi mi iz podkožja pregnala zloben skepticizem. Paralelizmi.

Peče.

"Kiss me on my neck," poje Erykah Badu. Njen glas me sprošča, navdihuje, odnaša.

"I want somebody to walk up behind me
and kiss me on my neck and breathe on my neck
~
If you want to feel me
better be divine
Bring me water for these flowers
growing out my mind
Give me nothing
breathe love in my air ..."

Izžeta. Oseka. Nimam se pod kontrolo, zdirjam v furijo. Imam že vse nastlano, prvi pokazatelj, da v meni kaj divja. Sicer redoljubna, ko se kaj prikrade vame, kaj takega, ki brca, grize, miga, se vse takoj podre. Razpoloženja iz pikastih ploščic. Domin.

Danger.

Plesala bi v morski vodi. Ne pretopli, da bi koža ostala dobro nabrušena, stopala ravno prav gibka. Oči bi zaprla. Ob plimi bi odplavala z delfini.

Impulzivka.

Mmm ... Njeno zapeljivo mrmranje asociira s svežimi, zeleno-rumenimi melonami. Zrele, vodene, skladne, oblinaste.

Oblizovanje.

Beautiful contradiction, pravita Beverley Knight in Musiq Soulchild.

"Be careful what you wish for it will come to you ...
~
Baby we make such a beautiful contradiction
together we are in no two ways the same
and it's the very thing that sparks the flame"

X