Hipersenzibilnost je najbližji odtenek PMS-ja, ki traja in traja, medtem ko hodim okrog vročična, napeta, napol prisebna in skoraj zaljubljena. Sladka kombinacija. Pušeljc za razneženo. Najraje bi se skrila v lase Botticellijeve Venere in se renesančila do nadaljnjega.

Dopoldan. Pavza med vajo. »Vrt« teatra, če temu lahko tako rečem, klopca, na kateri sončim kožo, ki je ne pokrivajo oblačila, čevlji in lasje. Stopala, roke, dekolte in obraz, z ezoteričnim občutkom ljubkuje ravno prav toplo sonce in ne upeče, kot prevroče mleko upeče dojenčkov jeziček in ustnice. Po zraku vrtinčijo odrske spremljevalke, mušice, na travi pred menoj se na stiropornih glavah sušijo sveže pobarvane in lakirane lasulje. Bizarno. Sosedov muc me zabodeno gleda; najbrž sem mu zasedla kraljevi prestol. Odrski tehniki debatirajo v kletni delavnici, žagajo, nekdo žvižga. Namislim si, da sem na morju. Nekje ob obali, kjer tiho šušlja veter, harmonično rožljajo valovi in prijetna voda moči moja stopala. Za mojim hrbtom se nekdo navdušuje nad poezijo, ne more si pomagati, kajneda ;-) ... Diši po borovcih.

Če bi bila ptica, bi jima s punčko pela večerne uspavanke. Danes se lahko še stopim, kissed by the kind Sun.