ponedeljek, september 12, 2005

Whatever i d r r r e a m of!

Izbrala sem svojo trojico. Venček.

24 ur svobodne režije

Zbudi me Jimmy. Morrison. V najplodnejših letih. Gleda me, ob tem nastaja tankočutna poezija. Pam je na počitnicah, živci. Zaplešem. Na strehi pariške bazilike Sacre Coeur sva. Mesto pod nama upočasnjeno diha. Zaupam mu, da sem zaljubljena v najbolj krvavo odkritost, četudi je brutalna. Naj mi z ničemer ne prizanaša, ker je dovolj ponižujoče že dejstvo, da živim sredi čredniške filozofije. Sporazum. Ležerna sobota je. Mogoče torek, petek. S prsmi me boža po hrbtu. Njegovi lasje obljubljajo preran odhod. V grlo mi kapne odtenek strahu. Senca. - Cut.

Popoldne. Benicio Del Torro me ustavi sredi mesta, zanima ga, kje se v Kranju da kaj okusnega pojesti. V trgovini nabaviva polnozrnate štručke, sir, paradižnike, olive in buteljko. Povem, da sicer ne bi smela piti, ker je bila že sobota čez. Z osupljivim nasmeškom me zlahka prepriča. Ok. Nekdo nama posodi strgano deko, greva na travnik pri Pungertu. Ramena nama greje milo septembrsko sonce. Špricam teater. Z olivo med mesnatimi ustnicami izzove živalski poljub. Koža se mi vname od preveč. Zaželim si, da govori špansko, ker mu še bolj pristoji. Vseeno, če ga ne razumem. Brez majice je. Njegova koža diši po bencinu. Ko se nad nama razgrnejo prvi večerni oblaki, tleskne z levo roko in na sax nama zaigra Charlie Parker. Pomežikne. - Cut.

Od zadaj se v temi zaletim v neko nemirno postavo. S sprožilnimi očmi se obrne, da bi me nadrl, a me potegne za sabo. Sean Penn. Močno me drži za roko. Prebijava se skozi gnečo. Vpraša, če je kaj trden most. Kot skala kost, rečem. Zmenjeno. Pomirjen je. Zavlečeva se v rumen taksi. Njegove oči kričijo, nosnice trepetajo. Moja majica odleti skozi okno. Nič ne sprašuje. Action speaks louder than words! Taksist naju vrže ven pri nekem zapuščenem motelu. »Third stop«, brli na neonski tabli. Panika pred nevarnim koncem mi spolzi po žilah. Sean je smrtno resen. V zatohli sobi se telesno pomeniva za nazaj in naprej. Govorice o njem ne pretiravajo. V glavi mi brenka Blues Triste. Markanten, nepopoln obraz, ki ga nosi, je dovolj. Ko me spet prime, reče, naj si poližem mezinec. Bo čutil. Še preden vrhunsko zamižim – Cut.


~ To be continued

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home