ponedeljek, september 19, 2005

S k o m i n i

Včasih se mi med doživljanjem kake ekstra deviške vezane, pravzaprav štrikane besede, zgodi, da me omeji. Slast jezika, ki jo nekateri tako spretno urežejo na papir, me še bolj kot prevzame, rani, prizadane. Tisočere plasti vsemirja, ki jih njihove besede tako nonšalantno prebadajo, in njihova posledična razumna celota, ki jo zarisujejo, so zame kaplja najpregrešnejše sline, ki ti pred nosom zdrkne čez rob tal, ko bi ubijal za požirek. Vzljubim jih, elektrode teh mislečih ljudi, ki jih gonijo po svetu. Navdušuje me, da skupaj z njimi stopam po eni sami Zemlji, čeprav spreminja svoja stanja kot po tekočem traku. Trdno – tekoče - plinasto. Zvezdnato. Navdajajo me z nujno potrebno ponižnostjo, protiutež napuhu, ki me pogosto preplavi. Skromnost je lepa čednost! Kadar ti s svojo faktično močno voljo zaslepi oči ravno dovolj, da verjameš, da je vse dosegljivo, je tudi upanje. Vsak štor se slejkoprej nauči veslanja po razburkanem morju, če ima v svoji bližini vsaj nekaj koristnih vzgledov.

Hvala vsem, ki me navdihujete, četudi boli.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home