Tujstvo

Srečanja oziroma trki z nekdanjimi, nesojenimi in podobnimi odfrčali, so vedno nekaj posebnega. Tudi če za časa svojega obstoja, to sploh niso bili.

Eno tako me je doletelo prej, med čakanjem na avtobus. In me je rešil, skodrani princ s temnimi očali na obrazu, ki se nasmiha izza volana. Fino, prihranil mi bo nekaj neznosnih minut čakanja, ko se vedno bolj jezim nad svojim nešoferstvom. Pri 18-ih mi izpit ni predstavljal nobene nuje, potem v Londonu in na ostalih vmesnih postajah še manj, kasneje mi je misel na lastno prevozno sredstvo nekako izpuhtela iz glave in sem se navadila na pešačenje, bicikel, buse, vlake, ladje in avione, zdaj pa ... Kaj pa vem.

Ko prisedem, tok zavesti katapultira najmanj 7 let nazaj. Nisva bila par, privoščila sva si samo nekaj praznoglavih travniških interakcij v ohlajenih nočeh, na vikendu, kjer so naju kolegi opazovali skozi okno, kasneje med vožnjo domov ... Nič nadzvočnega, a sem ga rada srečevala. Mislila sem, da kaj več za naju pač ni bila opcija, zato sem raje "zamudila" zmenek, ki sva si ga nekoč zamislila post factum, kar je bila seveda zgolj zaščita, da slučajno ne bi sama čakala zaman. Skratka, ko sva se po nekaj letih nekje spet srečala in debatirala o tem, sva si priznala, da sva bila oba povsem negotova in ni naključje, da nama je stvar spolzela skozi prste, ki so hrepeneli po še.

Zdaj je Jimmy (osupljiva podobnost pač!) poročen, ima 20 mesečno punčko in, sklepam, precej običajno familiarno življenje. Še vedno dobro zgleda, še vedno sva nerodna, čeprav ne bi rekla, da se pod nama ravno tresejo tla, ko sediva drug ob drugem, še vedno mi pogled z njegovega obraza uide na stegna, roke ... Še vedno sekava stavke, ker ne veva, kam bi pičila, če sploh. Nedokončane zgodbe v zraku puščajo soparo, nelagodje, še posebej, kadar so prekinjene zaradi okoliščin, ki so zunaj našega vplivnostnega teritorija.

Vljudnostni pogovor s skoraj neznancem o čemerkoli, da se izogneš minutam lomljive tišine, je farsa. Še bolj satirična, če se zraven potiš zaradi trgajočih menstrualnih krčev, ki neusmiljeno robantijo v vroči maternici. Zbadljiva vprašanja o "resnih rečeh" so edino, ki vsaj približno vzpostavlja notranje ravnovesje, v katerem nekaj malega tiho domuje, a brez ostrine.