Do-re-mi-fa (sole)

Žgečkljivi jutranji žarki skozi rdeče-oranžno zaveso počez prečešejo v bombažno tkanino zavito, neslišno telo. Vroča prha, kraljevski zajtrk in moški, ki mu iz nosa že tretji teden visi ostra dlačica. "A misliš, da bom postopal pred ogledalom in opazoval, kje kaj novega zrase?" Hja. V bistvu ima prav. Naj rase. Bujno, ki to tudi ostaja. Z vsako dlačico več življenja.

Dopoldan igrivih žarkov ni več, ljubljanska sivina zagrinja razgled. Petkovo zatišje na hodnikih faksa, iz ozadja pretrgani glasovi, kot med prebujanjem na dopustovanju ob hrvaški obali, še preden sem upihnila sedem svečk na tortici ~ prav čudno je bilo praznovati rojstne dneve na morju, v družbi bolj ali manj nepoznane otročadi. Zvončkljanje njihovih raznoterih glasov je bila zabavna budnica za zaspance. Lopatko in kanglico v roke in že smo se zapodili med kamenčke, rakce in polžke. No ja; zdaj si pač na rame oprtamo vsak svojo težko torbo, na brzino posrkamo kavo iz avtomata in čakamo, da nam sproti oblikujoča se vsebina sestavi dan, da lahko tarnamo, kako se dušimo pod težo obveznosti.

Dobro, petek je le petek. In telesne pritike rasejo tudi, kadar jih ne zalivamo.

Zrcalo. Moški, ki se neradi gledajo vanj. Film Tarkovskega, ki kot sanje preusmerja dnevni fokus.

P.S. Mi je bilo razloženo, da se moški ne zrcali v ogledalu, temveč v svetu.

Enkrat že

Dostikrat so me že vprašali: »Zakaj pišeš?«, vsakokrat se mi je odgovor zataknil nekje vmes, ni se mi zdel potreben, ne bi povedal, kar bi bili pripravljeni razumeti, slišati – a to je že druga raven. Zadržanje bi hkrati lahko odgovorilo na vprašanje, zakaj na blog skorajda ne pišem več.

Ko sem prvič prebrala začetne vrstice Satrovega Gnusa, sem se morala potipati za ušesi, preveriti, če tam zadaj, pod lasmi, nisem spregledala kakšne luknjice, ozkega tunela, ki skozi kožo vodi v možgane, kamor mi je kdo predhodno vsadil svoj pogled. »Najbolje bi bilo zapisovati dogodke od dne do dne. Pisati dnevnik, da bi jasno videl. Ne pustiti, da bi se izmikale tančine, drobna dejstva, čeprav so nepomembna, in posebno urediti jih. Treba je povedati, kako vidim to mizo, ulico, ljudi, svoj zavitek tobaka, ker je prav to tisto, kar se je spremenilo. Treba je natančno določiti razsežnost in naravo te spremembe.«

Prav to se mi včasih odvija v mislih, kadar ne pišem. Opazujem, kakor da bi si vse, kar zaznavam, zapisovala. Ne le vidno, tudi atmosferično. Potem, ko bi to imela pred seboj, črno na belem, bi se vprašala, kaj naj s tem. Je to to, kar sem ravnokar doživela, ali sem to poljubno zapisala, da bi vzbudilo vtis dogodka.

Zgodi se tudi kaj takega: »V soboto so se paglavci igrali in delali žabice na vodi, in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju. Tisti trenutek sem se ustavil, izpustil kamenček iz rok in odšel. Verjetno sem bil videti zbegan, ker so se paglavci smejali za mojim hrbtom.« To bi bil, pravi Sartre, opis zunanjosti, kar se je zgodilo v njem, ni pustilo razločnih sledov. Bilo je nekaj, kar je videl in kar se mu je zagnusilo, vendar ne ve več, ali je gledal morje ali kamenček.

P o p i s o v a n o čez čas izgubi prvotni naboj. »Moji občutki iz prejšnjega tedna se mi zdijo danes zelo smešni: ne morem jih več razumeti. Nocoj se zelo dobro počutim, na svetu sem prav po meščansko.« Hm. Po perceptivnih preskokih nastopi ugotovitev: »Mislim, da sem se jaz spremenil: to je najpreprostejša rešitev. Pa tudi najneprijetnejša. A navsezadnje moram priznati, da sem podvržen tem nenadnim spremembam. Stvar je taka, da zelo poredko mislim; zato se v meni nakopiči množica majhnih metamorfoz, ne da bi kaj opazil, potem pa nekega lepega dne pride do prave revolucije. To je dalo mojemu življenju ta sunkoviti, neskladni videz.«

Takole nekako gre: »V meni nekaj teče, hitreje ali počasneje, ničesar ne zadržim, vse pustim, da odteka. Ker se moje misli ne oprijemljejo besed, so večinoma kakor megle. Rišejo nejasne in smešne oblike in potonejo: kmalu jih pozabim«. Tisto neubesedljivo, ki nas nosi od znotraj, je najnatančnejše, naše resnično življenje.

Zalotim se med uhajanjem pogleda kvišku. Največkrat s sedeče pozicije, v kakšni predavalnici. Ne morem si kaj, da ne bi zrla ven, skozi okno, a ne kar tjavendan, višje. V strehe blokov, stolpnic. V zvonike. Nebo. Ne vem, zakaj to počnem; navdaja me z občutkom neukleščenosti. Nekaj podobnega je z opazovanjem sušečega perila, ki plapola s štrikov. Brez da bi se nahajala v njegovi neposredni bližini, namišljeno vonjam svežino opranega. Te občutke povezujem z nevtralizirajo besedičenja. Kakor cvetni prah na zapestju so, v zraku raznoseno regratno seme.

Popišemo več strani, včasih cele romane, ko nas nenadoma prešine, da nismo zapisovali po resnici – pa smo nameravali, vsaj ne v celoti. Vendarle: »Da najbolj vsakdanji dogodek postane dogodivščina, je treba, in to zadošča, da ga pričneš pripovedovati. Prav to ogoljufa ljudi. ~ Treba je izbrati: živeti ali pripovedovati. Kadar živiš, se nič ne zgodi. Kulise se spreminjajo, ljudje prihajajo in odhajajo, to je vse. Nikoli ni nikakršnega začetka. Dnevi se vrstijo za dnevi brez smisla in razloga, neskončno in enolično seštevanje. Prav tako tudi ni konca ... Včasih - in to redko - pregledamo račun in opazimo, da smo se obesili na neko žensko, da smo se zapletli v umazano zgodbo. To traja le tako dolgo, kakor bi se zablisnilo. Potem se sprevod znova začne. Človek spet prične seštevati ure in dneve .... To se pravi živeti. Kadar pa o življenju pripoveduješ, se vse spremeni; samo da je to sprememba, ki je nihče ne opazi: dokaz je to, da govorimo o resničnih zgodbah. Kakor da so resnične zgodbe sploh mogoče. Dogodki se porajajo v eno smer, mi pa jih pripovedujemo v nasprotno smer. Zdi se, da začenjamo z začetkom. V resnici pričnemo s koncem. Konec je tu, neviden in navzoč, in prav on je tisti, ki daje tem besedam sijaj in vrednost začetka.«

To je moja najljubša zgodba. Vsaka potencialna, ki se mi osnuje pred očmi, vedno znova očara s svojo nevoljnostjo po razvitju. Dokler jih ne povemo, jih ni. Ko živimo, so pač živete (zgolj kaplje črnila, po katerih mora zdrseti pero, če želijo pridobiti neko vsebino); refleksivnost šepa nekje za njimi, kdaj pa kdaj se vendarle ustavimo, kaj nakracamo, napisano sčrtamo, zmečkamo, kliknemo »delete« in že smo nazaj v neubesedljivem.

Filmska moč

O von Trieru sem že pisala. Še bom. Ne da mi miru. Sinočnji Lom valov je spet lomljivo bučal. Nisem vzdržala do konca. Že drugič. Vem sicer, kako se konča, a me razplet zgodbe tako pretrese, da emocionalno odpovem. In prav v tem je, po mojem, von Trier eden in edini. Reči temu odlika, morda ni najboj umestno, pa vendar, da nekomu uspe projicirati takšne skrajnosti; se pravi režiserju, ki si zamisli potek zgodbe, ji dirigira med nastajanjem, jo pripelje do kamor sega. V njegovem primeru v svoje brezdanje brezno, kjer je sleherni krog sklenjen. Ne bi o detajlih, deskriptivnost ali celo analitičnost pri takšnih mojstrovinah zvodenijo. Ko odpovem, izžeta od gledanja – v njegovih filmih je gledalec primoran obsedeti kar sredi kulise , inscenacije so tako prepričljive, da te zvlečejo v svoj fokus - se kislo uščipnem v lice, v opomin, da je film »le« film. Prižgem luč, se razgledam po prostoru, dvignem roleto, odprem vrata: zraka. Zunaj goloboka noč. Ne, pod oknom se ne razprostira škotsko višavje, niti visoki klifi, pač pa okolje, ki nas hočemo-nočemo samoljubno determinira. Je film zmeraj res »le« film?