ponedeljek, februar 25, 2008

Enkrat že

Dostikrat so me že vprašali: »Zakaj pišeš?«, vsakokrat se mi je odgovor zataknil nekje vmes, ni se mi zdel potreben, ne bi povedal, kar bi bili pripravljeni razumeti, slišati – a to je že druga raven. Zadržanje bi hkrati lahko odgovorilo na vprašanje, zakaj na blog skorajda ne pišem več.

Ko sem prvič prebrala začetne vrstice Satrovega Gnusa, sem se morala potipati za ušesi, preveriti, če tam zadaj, pod lasmi, nisem spregledala kakšne luknjice, ozkega tunela, ki skozi kožo vodi v možgane, kamor mi je kdo predhodno vsadil svoj pogled. »Najbolje bi bilo zapisovati dogodke od dne do dne. Pisati dnevnik, da bi jasno videl. Ne pustiti, da bi se izmikale tančine, drobna dejstva, čeprav so nepomembna, in posebno urediti jih. Treba je povedati, kako vidim to mizo, ulico, ljudi, svoj zavitek tobaka, ker je prav to tisto, kar se je spremenilo. Treba je natančno določiti razsežnost in naravo te spremembe.«


Prav to se mi včasih odvija v mislih, kadar ne pišem. Opazujem, kakor da bi si vse, kar zaznavam, zapisovala. Ne le vidno, tudi atmosferično. Potem, ko bi to imela pred seboj, črno na belem, bi se vprašala, kaj naj s tem. Je to to, kar sem ravnokar doživela, ali sem to poljubno zapisala, da bi vzbudilo vtis dogodka.

Zgodi se tudi kaj takega: »V soboto so se paglavci igrali in delali žabice na vodi, in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju. Tisti trenutek sem se ustavil, izpustil kamenček iz rok in odšel. Verjetno sem bil videti zbegan, ker so se paglavci smejali za mojim hrbtom.« To bi bil, pravi Sartre, opis zunanjosti, kar se je zgodilo v njem, ni pustilo razločnih sledov. Bilo je nekaj, kar je videl in kar se mu je zagnusilo, vendar ne ve več, ali je gledal morje ali kamenček.

P o p i s o v a n o čez čas izgubi prvotni naboj. »Moji občutki iz prejšnjega tedna se mi zdijo danes zelo smešni: ne morem jih več razumeti. Nocoj se zelo dobro počutim, na svetu sem prav po meščansko.« Hm. Po perceptivnih preskokih nastopi ugotovitev: »Mislim, da sem se jaz spremenil: to je najpreprostejša rešitev. Pa tudi najneprijetnejša. A navsezadnje moram priznati, da sem podvržen tem nenadnim spremembam. Stvar je taka, da zelo poredko mislim; zato se v meni nakopiči množica majhnih metamorfoz, ne da bi kaj opazil, potem pa nekega lepega dne pride do prave revolucije. To je dalo mojemu življenju ta sunkoviti, neskladni videz.«

Takole nekako gre: »V meni nekaj teče, hitreje ali počasneje, ničesar ne zadržim, vse pustim, da odteka. Ker se moje misli ne oprijemljejo besed, so večinoma kakor megle. Rišejo nejasne in smešne oblike in potonejo: kmalu jih pozabim«. Tisto neubesedljivo, ki nas nosi od znotraj, je najnatančnejše, naše resnično življenje.


Zalotim se med uhajanjem pogleda kvišku. Največkrat s sedeče pozicije, v kakšni predavalnici. Ne morem si kaj, da ne bi zrla ven, skozi okno, a ne kar tjavendan, višje. V strehe blokov, stolpnic. V zvonike. Nebo. Ne vem, zakaj to počnem; navdaja me z občutkom neukleščenosti. Nekaj podobnega je z opazovanjem sušečega perila, ki plapola s štrikov. Brez da bi se nahajala v njegovi neposredni bližini, namišljeno vonjam svežino opranega. Te občutke povezujem z nevtralizirajo besedičenja. Kakor cvetni prah na zapestju so, v zraku raznoseno regratno seme.

Popišemo več strani, včasih cele romane, ko nas nenadoma prešine, da nismo zapisovali po resnici – pa smo nameravali, vsaj ne v celoti. Vendarle: »Da najbolj vsakdanji dogodek postane dogodivščina, je treba, in to zadošča, da ga pričneš pripovedovati. Prav to ogoljufa ljudi. ~ Treba je izbrati: živeti ali pripovedovati. Kadar živiš, se nič ne zgodi. Kulise se spreminjajo, ljudje prihajajo in odhajajo, to je vse. Nikoli ni nikakršnega začetka. Dnevi se vrstijo za dnevi brez smisla in razloga, neskončno in enolično seštevanje. Prav tako tudi ni konca ... Včasih - in to redko - pregledamo račun in opazimo, da smo se obesili na neko žensko, da smo se zapletli v umazano zgodbo. To traja le tako dolgo, kakor bi se zablisnilo. Potem se sprevod znova začne. Človek spet prične seštevati ure in dneve .... To se pravi živeti. Kadar pa o življenju pripoveduješ, se vse spremeni; samo da je to sprememba, ki je nihče ne opazi: dokaz je to, da govorimo o resničnih zgodbah. Kakor da so resnične zgodbe sploh mogoče. Dogodki se porajajo v eno smer, mi pa jih pripovedujemo v nasprotno smer. Zdi se, da začenjamo z začetkom. V resnici pričnemo s koncem. Konec je tu, neviden in navzoč, in prav on je tisti, ki daje tem besedam sijaj in vrednost začetka.«


To je moja najljubša zgodba. Vsaka potencialna, ki se mi osnuje pred očmi, vedno znova očara s svojo nevoljnostjo po razvitju. Dokler jih ne povemo, jih ni. Ko živimo, so pač živete (zgolj kaplje črnila, po katerih mora zdrseti pero, če želijo pridobiti neko vsebino); refleksivnost šepa nekje za njimi, kdaj pa kdaj se vendarle ustavimo, kaj nakracamo, napisano sčrtamo, zmečkamo, kliknemo »delete« in že smo nazaj v neubesedljivem.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home