Nikoli ne zamiži, čara le redko

Zapakirana je bila v podolgovati kartonski škatli. »Zate,« zamrmra sivolasi mož, sklonjene glave. Nezaupljivo premerim škatline robove. »Odpri jo, no,« predlaga. Z nohti negotovo preluknjam pokrov. Zagledam nekaj slamnatega. »Kaj pa je to?« sem previdna . »Ne vem, častna Titova,« rahlo klecne in naroči še eno pijačo. Z eno potezo iz tesnega kartona potegnem čarovnico na metli. »Na Klek z babnicami,« se smeji. »Na Klek!« Pogledam jo v obraz. Pa njeno harlekinsko opravo. Malo prašna je. »Kje ste jo pa dobili?« pobaram. »Na tomboli,« pravi, ko se mu obraz razpoteguje v kilometrsko žalost. Z od cigaret porumenelimi prsti se oklepa kozarca, pogled prepihan kot brezdomčeva izba. »Naj ti zacopra kaj lepega, mene so že zbrisali z liste,« zaželi, še ne prazen kozarec spravi v zunanji žep suknjiča in gre.