torek, januar 01, 2008

neškodljivo ekscentrični

Namesto raznih analiz in bilanc minulega leta, z enim učem pregledujem mejle, ki sem jih zaradi različnih razlogov shranila v e-nabiralniku. Ti razlogi imajo v precejšnji meri opraviti s pošiljatelji, seveda pa tudi z vsebino: prijetno-slajše-presenetljivo nadkrasno, nekaj se jih je tam znašlo tudi po principu obratne skale učinka na prejemnika: bedno-šokantno neumestno-totalno krNEKI. V glavnem, neglede na vrednostno-duhovite, duhamorno-idiotske, opažam – spet v večini, izjeme obstajajo, kako avtomatizirano je vse to dopisovanje. Navdušena sem že, ko kdo izpusti pozdrav ali pa svoj naziv, če recimo na mejl odgovori že petič. Če na koncu ne sledi LP in recimo zaželi, če ga že prime, kaj povednejšega. Kako različne stile imamo pri tej tipkarski izmenjavi. Nekateri se trudijo biti zelo konsistentni, natančni, dejansko sporočijo vse, kar nameravajo; njihovi mejli so kot meniji v kakšni prestižni restavraciji. Spet drugi ignorirajo pravopisne in splošno sporazumevalne kodekse, ne uporabljajo velikih začetnic, niti ločil, njihove pošiljke so kot nahitro skupaj nametani kolaži, ki se z vseh strani nagibajo k razpadu, na njih seveda manjkajo tudi pomembnejši vezni členi. Zanimivo je, kako hitro se navadimo vseh teh značilnosti posameznikov, jih sprejmemo, se jim prilagodimo. Če je prvi mejl nekoga, ki je sicer zelo zbran itd., čisti kaos, in takrat malo čudno pogledamo, se pri desetem prejemu prav temu od srca nasmejimo; ugotovimo, da jih ravno to dela simpatične, človeško nepopolne, ali pa te karakteristike komajda še zaznavamo, ker postanejo del njihove osebnosti ... kot značilen izraz na obrazu, ki se nam ob določenem imenu najprej pokaže v mislih. Vse sorte detajlov je razvidnih iz pisanja. Dominantnost, raztresenost, pikolovstvo, nezanesljivost, površnost, skromnost, pretencioznost, nekompetentnost. Seveda so med shranjenimi tudi najizvirnejši. In fotke. MP3-ji. Teksti. Nobenega verižnega pisma ni, ti končajo v košu, preden jih odprem.

V novem letu vsakomur želim, da bi razvil svojost. Tistemu, kar ga dela drugačnega od drugih, pustil, da še bolj svobodno zadiha. Se okrepi. Uglasi. In da bi se notranji glasovi sempatja ujeli z zunanjimi, ki nam strižejo okoli ušes.

1 Comments:

At 3:00 pop., Blogger smukc said...

a sem šel med smetje?

:D

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home