Lunina pisava

Ponavadi črke, tiskane na papir, niso otipljive; mislim plastično, predstavno. Se pa tudi zgodi. Zrastejo jim telesa: roke, noge, vrat, trebuhi, riti, le glave še nisem zatipala. Figure kot taktilna bitja, brez glasu in glave. Nisem prepričana, da gre dejansko za bolj reliefno tiskovino. Morda je trik zgolj v dotiku, pravzaprav v poddotiku, idiosinkratiziji prstnih blazinic. Z nekaj domišljije tako lahko beremo miže, s prsti. Lunin ščip gotovo ima prste vmes.