žametnost

... bledikanje sončnega prosevanja skozi mahagonijaste drevesne krošnje ... pa mačje norčavosti; moja krasotica je doma z brezoviškega polja in se mi ne pusti prepričati, da je zaspanka, ki se bo le crkljala in mi sanjarila v uho ... neumorno, po šest, sedem ur dirka po parketu, napadalno skače -v prazno- kot da bi lovila krilate zmaje, trga zavese, nogavice in vrečke, če ji prekrižajo pot ... uničuje rože, svoje žogice, jé za tri odrasle mačke in nič ne pije ... potem kar nalepem pade dol, kot ubita zaspi za še več ur, neozirajoč se na okolje ... ko se iztegne, je dolga kot trolejbus ... po hrbtu je vedno bolj oranžna ... sempatja jo nekaj strese: divjezverski pogled, ko na široko zazeha, se zažene čez mizo, z glavo v okno, svoje sence lovi ... sredi noči mi skače po hrbtu kot da sem iz pene, me vleče za lase, praska po vratu ... ko počiva, pooseblja ljubkost ...

... sortiram kupe knjig in opravke v glavi, ki mi sproti uhajajo ... kmalu bo dan mrtvih, tukaj pa vse tako živo ... iskrenje v trebuhu in ta veličastna žametnost ...