Zabava

Ne tako dolgo nazaj, sem v e-poštni nabiralnik prejela fotografijo z nekaj mladci, ki sede za mizo debatirajo, pijejo pomarančni sok, na glavah nosijo papirnate klobučke – morda malo pretiravam (slike ne hranim), obraze pa jim prekriva neko tiho strahozadovoljstvo, v smislu: »Nam je fino, a pazimo, da nas ne gledajo.« Fantini v letih, ko jim začno poganjati brki, mozoljasti nerodno mutirajo, oblečeni v rjave brezrokavnike, z debelimi stekli na prevelikih očalih posvoje preganjajo dolgčas. Mislim, da je bila naslovljena z »Zabava«, brez dvoma mišljeno cinično, alias: "Poglej si te Kekce." Pošiljatelj niti konceptualno niti vizualno se sodi v »kekčevsko« kategorijo, a je tudi izvzet iz večine, trume tistih, ki za vsako ceno želijo ugajati, biti del populacije, ki se etiketira z »-mi smo kul, mi rulamo-« ipd. Pravzaprav niso fantini na sliki nič manj »alter« kot individualisti brez mozoljev in hecnega glasu, z malo več življenjskimi izkušnjami. Bržkone so s svojimi posebnostmi izjemno kreativni, morda jim le do javnega preboja ni, ustvarjajo inkognito, za lastni užitek. Na drugi strani »kraljujejo« ostali, sami zase edini, ki so »IN« – biti »IN«, mišljeno kot antipod biti »ALTER«; se pravi neki samooklicani »frajerji«, ki, če malo posplošim, po nekaj pijačah, džointih ali čemerkoli že, komajda najdejo domov in se drugi dan bolj malo spomnijo. Tako imenovani frajerji in frajle so ponavadi atraktivnega videza, trendovsko oblečeni, magnet nasprotnemu spolu .... kaj še ... Svojo negotovost, vsesplošno vsebinsko zev, zakrinkajo preprosto tako, da se zaprejo v krog so-ne-mislečih; njihova izrazna sredstva so disharmonična, plitka. Komunicirajo zelo površno oz. površinsko, kar odtujenosti pač pritiče.

Ko sem pogledala fante na fotografiji, mi niso bili smešni. Pomislila sem, da bi vsaj dva med njimi utegnila biti prijetno norčava, večina njih pa je verjetno »doma« v kakšni posebnosti, in se interesno (morda bolj introvertirano) ukvarja s čim, le na prvi pogled "geekovskim". Imajo nekaj, kar jih obseda, čemur se predajajo z vsem svojim bitjem, česar ne bi mogli reči za frajerje in frajle, ki so »IN«; razen tedenskih odklapljanj s poceni vinom iz samopostrežne, takoj ko izzveni zvonec zadnje petkove ure v šoli, če si petkov že predhodno ne rezervirajo za »zabavo« v bližnjem parku. Poslušam najstnika, ki na avtobusu sedita za mano.
Mlečnozobi frajer: »Ej, tko komi čakam, da se ga nažgem dans. Do konca, majkemi. Doma odložim torbo, fotru pičim desetko, pa gasa.«
Nališpana frajla: »Eeej ... kok sem ti fovš. Jaz bi tud, pa mam arest. Prejšn teden sem domu pršla vsa pokozlana, pa je mat čist ven padla. Zdej sem kao na off. Sam, veš ... mejbi je pa pozabla. Tko bi se ga nažgala, aaa ...«
MF: »Ej, sožalje, stara moja. Sej boš drug teden not prnesla. Dans bom pa jaz še zate pil, pa je vse rešen. Prejšn teden sem pol litra štoka sam spil, ej, stara, sploh ne vem, a sem s tabo bluzil, a z uno ...«
NF: »Ne vem, stari. Sem bla čist avt. Ja, ej, drž pesti, da je stara pozabla, drugač bom crknla doma.«
Takšne in podobne debate v petkih vodijo mladi, stari tam okrog 16 let, in tudi včasih ni bilo dosti drugače. Skratka, zelo kul, zelo IN itd.

Nerodne situacije se vzpostavijo, ko se kje znajdem med »geeki«, četudi sem jim naklonjena in bi z njimi rada navezala pristen stik. Fascinirajo me človeške posebnosti – odstopanja, skrivnostnosti. Skoraj ustrašijo se, ko stopiš mednje, čisto prijazen. Nezaupljivi, sramežljivi. Kakor da bi bili v skrbeh, da bi se njihov svet pomešal z zunanjim.

Poleti, ko se je na teraso kampa v našem primorju že spuščal mrak, sem se spomnila te fotke. Sedela sem za mizo, s pošiljateljem. Preden je stopil po pijačo, me je vprašal, kaj bi. Nisem vedela, pa sem mu prepustila izbiro: »Preseneti me.« V prijetnem vetrcu so se mi sušili mokri lasje, dišalo je po lenobnem poletju; komajda sva do večera našla par metrov plaže, kjer se nama v gneči, tipa sardele-v-konzervi, ni upiralo malo zaplavati. Taista terasa (in parkirišče in obala, če temu sploh lahko tako rečem) je sicer zloglasno prizorišče after-partyev (teh, ki so IN, seve). Takrat je bil ponedeljek. Zatišje. Med čakanjem na presenečenje (vrnil se je z bambusom zame in pivom zase), pri šanku se je moral pisno včlaniti v neko društvo mladih, da je sploh lahko naročil –> treba je pri-padati, da lahko nekaj spiješ, sem slone, z roba terase s fotoaparatom lovila kičastokrasne odtenke morskega sončnega zahoda. Spodaj, pod hribčkom, je bil na plaži nek kraval. Pogledam, kaj se dogaja, in opazim nekega poba s faksa, ki od pasu navzdol gol ščije po pomolu in se pogovarja sam s sabo. Mimo hodijo pari, mlade družine, turisti morda, in se zgražajo, a ne prenaglas, saj nikoli ne veš, s čim ti takle »frajer« in njegova klapa odgovorijo. Spotikal se je ob prazne steklenice vina, ki so ležale po tleh, ves popljuvan lovil ravnotežje in z urinom okrog sebe skušal označiti čim širši teritorij. Enkrat sva si na hodniku slučajno sedela nasproti, in mi je pred profesorjevim kabinetom razlagal, da nima pojma o pojmu in se na izpit ni niti prijavil – a morda vseeno pride skozi, kakor da bi pričakoval sočutje, pritrditev njegovemu smislu za humor, recimo – seveda naj bi bila brezbrižnost blazno kul ... Imelo me je, da bi stopila dol po stopnicah, ga parkrat namočila v morje, oblekla in peljala spat, namesto mame, ki doma sosedi razbremenjena pripoveduje, kako je sine šel malo na morje. Stisnilo me je, ko sem v njegovi družbi videla še dekle – tudi s faksa, ki je imelo v mislih nekaj podobnega. Skrušena ga je podpirala in ga lovila naokrog. Ob takih prizorih, ki se jih spomnim iz davno minulih poletij, okrog 12 let nazaj, ko sem večkrat predčasno sama odšla domov, se mi inscenacija s protagonisti fotke »Zabava« zdi čisto olajšanje. Fantje verjetno odigrajo partijo šaha, se domislijo kakšne besedne igre, potem pa nazaj, vsak k svojim stvarem. V tem ni prav nič sramotnega, niti kekčevskega; če seveda s Kekcem označujemo nerodne provincialce. Mladost, s papirnatimi klobučki na glavah in pomarančnim sokom v rokah, jim kvečjemu prizanese z marsičem, kar se kasneje očem zagotovo ne izogne.

P.S. - - - Sem nahitro še malo pobrskala.

»Geek« po Merriam-Webster slovarju pomeni:

1. karnevalskega performerja, divjaka, ki odgrizne glavo kokoši, netopirju ali kači
2. nepriljubljenega intelektualca
3. entuziasta oz. eksperta za tehnološko področje – odtod verjetno slabšalnica »računalniški geek«

Nadalje beseda »geek« označuje nekoga z nenavadno oz. čudaško osebnostjo (z drugimi besedami »ekscentrika«); nekoga, ki se raje koncentrira kot konformira / ki ga usmerjajo spretnosti in domišljija – in ne gon po »mainstreamovskem« družbenem sprejetju; pogosto so nagnjeni k »neofiliji«, gojenju zanimanja za novosti, neobičajne hobije ...