sobota, september 15, 2007

Z namišljenimi konjički na povodcih

Slovenci in zakompleksanost z majhnostjo. Majhnost kot taka je ljubka, domačna, sploh naša, tako razgibana. Že res, da skromna kvadratura ljudem, ki se gibljejo po čedalje bolj skrčenih koordinatah, semtertja pristriže kakšno perut, pomotoma zraslo na hrbtnih lopaticah, in da včasih kar med seboj opravijo z visokoletečimi faloti (poskrbijo pač, da ne bi prenizko padli / v hriboviti deželici so tla oblečena z mehkobo zelenja, zato bržkone komu ni pogodu, da bi si drugi krivili hrbtenico pri nagibanju čez npr. visoke, nestabilne ameriške mostove – ko bi pri nas vendar lahko počivali izravnani, na zelenem podalpskem nedrju, z deteljicami med zobmi, v družbi strogih orlov in meketajočih čredic na dnevni pašnji). Zanimivo je, da je le malokdo že prečesal podolgem in počez to našo majhnost. Ob tem se vedno znova zabavamo, ko planiramo potovanja v Maroko, Indijo, na Kubo, pa nam v deželi majhnih priložnosti nekako ne znese zbrati dovolj sredstev za pobeg v večje, da se nam ne zmeša od turobne utesnjenosti. Hudomušno se zbadamo: »Si v Prekmurju že bil kdaj?« Smeh, in sarkastična tišina; češ, le kaj bi tam lahko počel, nekdo z razgledom. Zanima me, kaj si beduini mislijo o nas, žejnih drugačnega. ~ ~ ~ Če temu rečem uvod v (to ali no), kaj hitro razberem, da nima dosti veze s prvotnim namenom zapisa samega. Morda je to lahko pojasnilo takšnih in drugačnih pokrajinskih ujetosti: začneš, okužen z majhnostjo, končaš pri fantaziranju o puščavski odmaknjenosti. Vmes se odpoveš izletu v Prekmurje, ker je preblizu in ... nič novega. Vraščeno nezadovoljstvo ti, mimogrede, postane najkrotkejša domača žival, ki jo pridno hraniš, dokler skupaj z njo ne eksplodiraš daleč naokrog, vse do tja, kamor ti nikoli ni uspelo priti. Takrat končno si, pristal še drugje, škoda le, da se ti s koncem ne ponudi novi začetek.

Nekaterim se za časa življenja vendarle posreči, potovati vsepovsod. Med svetovljane sodijo tudi pisatelji. James Tate v nekem intervjuju pravi, da začenja (ko piše) s prazno mislijo. Loti se česarkoli, najpogosteje zajema v domišljiji, ki jo začini z vsem, kar se zdi uporabno. Tako testo nabreka, in ko misliš, da pišeš o nečem, se spomniš npr. na nekaj iz otroštva, saj prav to še manjka zmesi, da lepo naraste (malo parafraziram). Napotka (jedcem, ali popotnikom – če smo še pri Slovencih), kako priti do domišljije, ne pozna, meni, da je prav tako nemogoče izrekljiv, kot pojasniti, zakaj ima kdo smisel za humor, nekdo drug pa ne. Pravi, da so priprave na pisanje poezije dolge ure samotnega sanjarjenja (tudi zato ima, predvidevam, veliko Slovencev ambicije v pesniški obrti). No, pa tudi o tem nisem nameravala pisati.

Vesela sem, ko po mejlu prejmem vabilo na predavanje ali simpozij, v tem primeru iz literarnih vrst, od mladega gospoda, ki mi je svoj čas podelil nekaj nasvetov o pisanju. Zalegli najbrž niso preveč, bi morala njega vprašati (če še kdaj pokuka sem – in če se tu sploh grem »resno« pisanje; verjamem, da so vaje potrebne, če nič drugega, nabiranje kilometrine daje občutek, da se nekam premikaš); takrat mi je svetoval, naj vztrajam pri prozi, da je za poezijo še vedno dovolj časa. Naj se znebim raznih uteži iz preteklosti, naj ne bom površna, niti prehitra. Da je treba bralcu postreči z detajli, mu pred očmi prirediti čimbolj plastično predstavo (spet parafraziram). Naj ga ne vlečem semintja, da si ničesar ne more ogledati, kot bi si želel. Prav plodno to mentorstvo morda ni bilo, a se večkrat spomnim nanj. Lansko jesen sem se skoraj zaletela vanj pred faksom, ko je parkiral svoj zmahani dvokolesnik. Zdaj je že skoraj zaresni profesor, asistent, ki postaja profesor, jaz pa ne ravno njegova slušateljica, čeprav sem s književnostjo nekako zaročena. Sem si rekla, da ga grem kdaj poslušat, zanima me, kako se znajde v predavalnici, a mi lani ni uspelo. Malo me žre, ker je enkrat, že dolgo nazaj, napisal, da je tole moje bloganje precej na prvo žogo; skozi srepe oči literarnega kritika. Ničesar, kar je na prvo žogo, ne maram, čeprav sem državljanka majhnega naroda, ki rad brca prvi. Če ga letos kdaj ujamem v kakšni predavalnici, mi morda pove kaj več o tem.

Medtem ko napredujemo, in hkrati kajpak skrbimo za svoje namišljene ljubljenčke, se nam poti križajo na nešteto načinov, kot da bi bivali na šahovnici, po kateri nas kot lesene figurice naključno premikajo otroški prsti.


fotka

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home