"Spoznaj, kateri ritem človeka drži v njegovih sponah"

Ob spokojno spečem otroku (na kogar pazim z budnim očesom), zvitem pod odejo, rahlo sklonjenega vratu – kot cvet zvončka, ko ga zebe, pustim nekim nemojim mislim, da se spojijo z ritmom dihanja. Z vdihi in izdihi povsem ubrano tečejo po travnatem popoldnevu.

»Tišino lahko tukaj verjetno razumemo kot analogijo noči in teme v okrožju videnja. Obedve ne dopuščata nič določenega, v lastnih mejah sklenjenega, nič, kar bi stopilo v prikazovanje in bi se pokazalo. In kljub temu nista zgolj nič. Nasprotno, v njima lahko tako oko kot uho tistega, ki napeto, sproščeno sluti, zazna zbrano moč nekega porajanja, ki se pripravlja. Noč in tišina se sicer umakneta, toda vselej tako, da si čut daljne slutnje v obeh hkrati upa domnevati neko nenavadno nosečnost.«

Pod blokom cvrči osnovnošolski smeh. Cvrčanje malčkov, ki se vračajo iz popoldanskih krožkov. Kot posamezni šopki cvetače na vročem olju so. Skakljajo drug ob drugem, se odrivajo, pa spet tiščijo skupaj, kakor da bi njihova telesca pripadala eni sami, veliki glavi. Glavi iz malih glavic, ki z asfaltne ponve zre v kujavo nebo. Krošnje nadzirajočih dreves jim pihajo za ovratnik, kakor pahljače.

*fotka sposojena na www.geocities.jp/saveeastturk ..
.