uTrInKi z vIsA

· navdihujoča mediteranska klima (toliko bolj blagodejna v primerjavi z zbujanjem v današnje jutro); impozantno rastlinje aloe vere vsepovsod, palme, oljke, limonovci, indijski kaktusi, mirta, bujni borovci, grozdje, kakršnega še nisem jedla – trto so na Isso pripeljali že stari Grki

· poznoavgustovsko sonce, ki decentno ljubkuje kožo, kakor čopič v rokah potrpežljivega slikarja

· če se malo sprehodiš, ti v naročje pade zalivček, ki ga deliš le z galebi (sempatja spokojnost preseka ropot smetnjakarja, ki s pomola odvaža smeti z otoka Biševo, pripeljane z barkačo)

· prijetni, nevsiljivi domačini

· pustolovščina z mini taxi barko na bližnji otok, ki se nekaj sto metrov z mirne obale sprevrže v katastrofalno plovbo po od 4-5 metrskih valovih; osem potnikov mokrih od nog do glave, držečih se za streho (kdo med njimi se je že videl na drugem svetu), čakajoč na usodni udar rezkega vala, ki bi barko razčesnil in jo zmaličil, še preden bi si nadeli rešilne jopiče, če jih sploh imajo na zalogi, a vodja odprave, izkušeni domačin s krmilom v roki, mi je precej samozavestno zatrjeval, da nema još frke, saj smo pravzaprav v mrtvem morju, kakor rečejo modrini, ujeti v Jadransko čeljust (smejal se pa vendarle ni več); če bi nas tako razburkani tokovi zasačili na odprtem, se pravi še bolj odprtem, bi bilo dosti huje, kar si ne znam predstavljati – ko sem s strani opazovala bližajoči se val, rušilen kakor podirajoča se hiša, srepega, prežečega pogleda, sem se počutila grozljivo majhno in nebogljeno

· želela bi si, da bi se tedensko lahko sprehodila do svetilnika na koncu pomola, kjer se morje lesketa v mraku, svilnato valovi, posejano z zlatimi lučkami na vrhu jamborov zasidranih jadrnic, ki so videti kakor kresnice ... ta vonj, zrak, popolnost miru, pljuskanja valov!

Že nekaj let nisem bila v Dalmaciji, zato se mi je zdelo, da nanovo odkrivam bisere Jadrana. Vis mi je bolj všeč od Korčule, Hvara, Dubrovnika.