DA - NE

slika: Floating Series No. 2, Pan Dehai

Včasih me kdo vpraša, če imam fotografski spomin, kar me spravi v smeh. Res je, da si zapomnim kakšno malenkost, ki me v določenem trenutku zadeva, kakšen stavek, ki ga je nekdo nekoč izrekel mimogrede, ga zapisal, izvirno misel, pa ni vzbujal ali želel vzbujati posebne pozornosti s tem, sicer pa so kapacitete mojih spominskih celic povsem običajne. Domišljam si, da dobro skrbim zanje, jim pripravljam osvežilne napitke, kdajpakdaj privoščim vitaminsko tabletko, a mi zato niso ne vem kako hvaležne. V perceptivni masi si samovoljno izberejo tisto, kar se jim vtisne v preobremenjene čipe, ostalo pa gre ... svojo pot.

Tako sem si na nekem večernem predavanju zapomnila profesorjeve besede, da gre v ljubezni oz. pri ljubljenih osebah predvsem za zmožnost presenečanja. Preprosta misel, ki mi je dala misliti. Velikopotezna presenečenja namreč niso nujno tisto, kar nas vedno navdušuje, vsaj dnevna ne, npr. nepričakovani obiski, odločanja o pomembnih rečeh zelo na brzino ipd., a pri druženju s človekom, ki ga spustiš blizu, so zaželjena, dragocena. Nas predramijo. So tisto, kar nadgrajuje, poglablja odnos, preprečuje, da ne zapade v ravnodušnost. Drobna presenečenja vznemirjajo, pospešujejo krvni obtok, nam v žile vbrizgajo kanček adrenalina, poživljajo.

Govoril je o načinu dotika, ki si ga ta nekdo izbere, nas preseneti tam in tako, kot si nismo mislili, da bi nas lahko. Presenečenja z rušilno močjo, strup za navade, ki nas uspavajo, da komajda še vemo, ali smo ali nismo. Vse lepo in prav, a tu se pojavi problem, ki ga ali uspešno premagujemo ali mu podlegamo in s tem postajamo zgolj eni od mnogih. Ko si z nekom, ko je vse še zelo razburkano, nedoločeno, pravzaprav niti ne veš, ali te privlači kot prijatelj, sogovornik, ali kot nekdo, ki bi se ga rad dotaknil nekje, kjer se ga še nihče ni, npr. Vmes se prihuli negotovost, tehtanje in samospraševanje, pri katerem ti ta človek včasih nič ne pomaga, ker ga morda zaposluje ista dilema, ali pač kakšna čisto deseta, in ti oseba pomeni dovolj, da ne bi tvegal kar vsega, ti ni vseeno, da bi se pred njo zasenčil, zatipal v prazno. Ta negotovost je lahko žgečkljiva, dobrodošel vmesni člen, natezalo medsebojne napetosti, lahko pa postane nepovabljen gost, zasledovalna groteskna senca pri vsakem koraku.

Nepremišljeno reagiramo, kadar nam ni mar za posledice, smo morebiti še brez grenkih izkušenj, potem pa, z nekaj poapnele kilometrine v streljanju mimo tarče, stvari niso več tako preproste. Prstov ne stegujemo kar kamorkoli, ocenjujemo situacijo, tuhtamo, se trgamo navznoter, da bi razrešili čisto elementarno vprašanje, namreč: da – ne, ki nam lahko z enim samim dotikom, že besedo, zruši dostojanstvo (če verjamemo, da ga posedujemo). Če se sesuje v prah, je gradnja nanovo, z dna, lahko mukotrpno delo, brez garancije, da nam sploh uspe.

Nemalokrat se znajdemo v precepu. Sploh, ko imamo opravka s podobno mislečimi, s tistimi, ki se sprašujejo in ne le streljajo. Lahko se še bolj naprezamo, da bi nam intuicija prižgala zeleno ali rdečo luč, kokor psi vohamo kaj je v ozračju, pa si nismo na jasnem. Stanje vmesnosti lahko privede daleč, celo tako daleč, da se prvotni namen, želja, povsem porazgubi. Premaga nas, postanemo ujetniki muljaste neodločnosti, a si z zapestji v okovih, zveriženi, prihranimo padce v temo. Možnosti sta dve: prihranimo ali pa jih zapravimo. Nekje v ozadju pa je še zabrisan odsev tretje: možnost "na čakanju", ki ne izgine, kadar je dovolj močna. Počaka na predirni trenutek usodnega premika in naš čolnič kot svetilnik v daljavi meglene noči pripelje v varen pristan.

Toda (- začaran krog -), ni varnost zgolj utvara, ki omogoča ležerno bivanje, v naročju katere nam zgnijejo čuti? Morda je presenečanje voljno le na odprtem, se pravi tistim, ki se brez rokavčkov upajo podati v neznano.