TOPLO-HLADNO
Razmišljam, kako svoj spol z različnimi ljudmi »uporabljamo« na različne načine. Če vem, čutim (četudi je meja med ja in ne tukaj vedno tanka), da nekoga spolno ne privlačim, dam svojo ženskost pri druženju s to osebo počivat v senco. Odvečna mi postane, hkrati pa jo po kratkem času začnem pogrešati, navajena sem je, dobro se razumeva, nudi neskončne možnosti zapeljevanja - srčike interakcije, ki lahko vzpostavljajo najfinejšo atmosferičnost, prikličem jo nazaj, kjer je potem spet v napoto, zato se v odnosu vzpostavi trenje, ki ga občutljiv človek zaznava.
Berem Tournierjevega Jelševega kralja, kjer avtor zanimivo razmišlja o mimoletečih vlogah med moškim in žensko. Pravi, da obstajata dve vrsti žensk, in sicer: ženska-okras in ženska-pokrajina. S prvo lahko manipuliraš, jo vodiš, poljubljaš s pogledom. Drugo pa obiskuješ, se ukvarjaš z njo, lahko pa se v njej tudi izgubiš. Ene imajo pariško kotlino, druge pa sredozemsko (manjšo in večjo širino). Delitev je čisto duhovita, ampak po mojem obstaja še dosti vmesnih tipov, recimo jim izvenserijski, ženske, kdaj okrašene s smetano, zgolj v užitek moškemu okusu, kdaj pa popacane s šmirom, ki ga ne odstrani nikakršno drgnjenje, utegne pa se zgoditi, da kot aladinova svetilka nepričakovano zasvetijo, še vedno umazane, če se poliranja lotijo zelo spretne roke. Kaj pa moški? Tudi teh je veliko vrst. Npr. moški-lončna rastlina, ki uspešno raste samo z veliko pozornosti in nege; nesamostojen, odvisen tip /// na drugi strani pa moški-neograjen vrt; neukrotljiv, pogolten. Vmes so še moški-puščava, razmočen asfalt, gejzir, mlakuža ... Verjetno se tudi večina njih slabo znajde, kjer ne more uveljavljati svoje moškosti oz. le-ta ostane prezrta.
8 Comments:
Življenje je toliko lepše, če si pokrajina. Okras bodo slej ali prej strli, pokrajina bo trla tiste, ki lomijo. Ima pokrajina vlogo moralnega razsodnika in poravnalca dolgov ali v resnici zavzema neodvisno, prav nič simbiotično vlogo do druge vrste svojega spola? Jo prezira? Partikularna je ta Tournierjeva delitev. In kruta za vsakogar, ki ne zmore biti nič več kot roza porcelan.
misliš, da lahko izbereš, kaj si? po mojem ne. si to ali ono, forma se seveda spreminja v času. pokrajina je (v mojih očeh) zanimiva, ker toliko nudi - nešteto zakritih kotičkov, skrivalnic, luknjic, težko prehodnih rovov ...
mislim, da nima nič z moralo, v tem delu, ne, vsaj jaz ji ne bi dovolila med besedišče
simbioza zveni lepo, skoraj vzvišeno lepo, in si jo imamo kdaj, recimo v dvoje, čast ogrniti okrog ramen, drugače je pa po mojem odvisno od posameznika, kdaj se čuti združen s krasoto --- če pri tem računa z drugim, mislim nujno človekom, stopiclja po tankem ledu, ali ne?
kruta pa že ni, no, duhovita prej ... saj je samo roman, fikcija
Nikakor ni toplo ali hladno po izbiri. Zanimivo, aplikacija odnosa med okrasom in pokrajino se pojavi tudi v kemični obstojnosti in stanju. Okrasje je toplo, prijazno, naivno, prepuščeno vodenju. Nezavedno jih pokroviteljsko pomilujemo, imamo jih radi in hkrati se sprašujemo, zakaj si vedno znova dovolijo, da po njih teptajo. Potem je tu pokrajina, ki je hladna, odporna, ponosna, navidez neranjliva. Zame je ta fikcija osrednjo stičišče morale. Krutost (in ne duhovitost) je očitna, če ne drugače tudi v bremenu, ki ga pokrajina obvladuje iz dneva v dan, samo zato - ker je "močnejša". Nadse sprejema težo hladnega, odpornega, ponosnega, čeprav je večino leta brez snežne odeje in se ne varuje kot potepuški pes, ki preži na bolečino. Pa vendar mnogokrat neupravičeno od njih zahtevamo ravno lajež. Verigo, ki utesnjuje - da referenčno pojasnim - morebiti še bolj, kot porcelan. Se sploh zares zavedamo okrasja? Ali v resnici kaj šteje? S čim je težje živeti?
da nisva malo zašla
roman "problema" ne zagrabi, podan je le kot opazka o ženskah, pravzaprav o eni, Rachel, ki je prvoosebni pripovedovalec ne more pozabiti; ženska-pokrajina je ona, "lisica z gostoljubnim materinskim telesom", ampak tega ji raje ni rekel, ker so zanjo besede vedno božanje ali napad - nikoli ogledalo resnice; pravi sam
sicer pa Jana Pavlič v spremni besedi pojasnjuje, da (njene besede) tournierovski opazovalec ni oko, ki se sprehaja po totaliteti porisane površine, temveč misel, ki se skuša polastiti smisla. "Znak je duh, podoba je snov."
tu se torej prepletajo Barthesov cirkularni spomin, borghesovski labirintski spomin, hermenevtika kot taka ...
sem pa šele na začetku, kaj več raje, ko se prebijem do konca
Nedvisno od spola so dolgoročno zanimive - vsaj zame - osebe, ki so izučene v kritičnem mišljenju. Le-to je namreč nujni pogoj za pravilno percepcijo realnosti in maksimalno fleksibilnost odzivanja nanjo.
Ostali se (ne ozirajoč se na realnost) večinoma odzivajo v skladu s hevrističnimi algoritmi (psihološkimi pogojnimi refleksi, wishful thinking je eden od primerov tega), kar je dolgoročno zanimivo kot opazovanje psa, ki lovi lastni rep in se vrti v krogu.
Hevristično odzivajoče se pokrajine postanejo dolgočasne, ko razvozljaš njihove hevristične avtomatizme. Ponavadi ne traja več kot tri mesece.
Btw, Jungovo heksadecimalno osebnostno tipologijo poznaš? Spodaj sta on-line testa (pozicija: intp po obeh).
test #1
test #2
no, jaz izpuscam intelektualisticne vpade, pripominjam je, da je tvoj blog tudi v Villimayor de Rio, v kraju, ki ga je bog zavrgel, Jakob pa prehodil, super branje.
uzivaj, ob Soci ali pa ne...
takih komplimentov se nikakor ne branim, pa če so besede božanje, napad ali popotniški pozdrav
Objavite komentar
<< Home