TOPLO-HLADNO

Razmišljam, kako svoj spol z različnimi ljudmi »uporabljamo« na različne načine. Če vem, čutim (četudi je meja med ja in ne tukaj vedno tanka), da nekoga spolno ne privlačim, dam svojo ženskost pri druženju s to osebo počivat v senco. Odvečna mi postane, hkrati pa jo po kratkem času začnem pogrešati, navajena sem je, dobro se razumeva, nudi neskončne možnosti zapeljevanja - srčike interakcije, ki lahko vzpostavljajo najfinejšo atmosferičnost, prikličem jo nazaj, kjer je potem spet v napoto, zato se v odnosu vzpostavi trenje, ki ga občutljiv človek zaznava.

Berem Tournierjevega Jelševega kralja, kjer avtor zanimivo razmišlja o mimoletečih vlogah med moškim in žensko. Pravi, da obstajata dve vrsti žensk, in sicer: ženska-okras in ženska-pokrajina. S prvo lahko manipuliraš, jo vodiš, poljubljaš s pogledom. Drugo pa obiskuješ, se ukvarjaš z njo, lahko pa se v njej tudi izgubiš. Ene imajo pariško kotlino, druge pa sredozemsko (manjšo in večjo širino). Delitev je čisto duhovita, ampak po mojem obstaja še dosti vmesnih tipov, recimo jim izvenserijski, ženske, kdaj okrašene s smetano, zgolj v užitek moškemu okusu, kdaj pa popacane s šmirom, ki ga ne odstrani nikakršno drgnjenje, utegne pa se zgoditi, da kot aladinova svetilka nepričakovano zasvetijo, še vedno umazane, če se poliranja lotijo zelo spretne roke. Kaj pa moški? Tudi teh je veliko vrst. Npr. moški-lončna rastlina, ki uspešno raste samo z veliko pozornosti in nege; nesamostojen, odvisen tip /// na drugi strani pa moški-neograjen vrt; neukrotljiv, pogolten. Vmes so še moški-puščava, razmočen asfalt, gejzir, mlakuža ... Verjetno se tudi večina njih slabo znajde, kjer ne more uveljavljati svoje moškosti oz. le-ta ostane prezrta.

+ -