Intergalaktični vakuum?

Sinoči je bil v mestu nek žur, koncert, ki smo ga morali daleč naokrog poslušati tja do pol treh. Komadi so mi znani in sprašujem se, kaj vraga sem pred leti v njih slišala, da sem kot utrgana norela nanje sredi razkačenih množic. Guano Apes je bilo ime, ob katerem smo utripali kot semaforne luči (dobesedno, pobarvani na zeleno, rumeno, rdeče in, v temi, še vse druge, komplementarne barve). Zraven so spadali piercingi, tetovaže, verižice okrog bokov, skate baggy oprema, hoodieji (ki jih še nosim, a ne tako širokih). Jezni, neizprosni obrazi – a če jih vprašaš, fene, kaj jih tako razburja, bodo v najboljšem primeru malomarno zamahnili z roko, spustili kakšno sočno, odgovorov pa ne bo. Zakaj ne? Ne vejo. Kul je biti del gibanja, recimo mu kvaziuporništvo, a žal brez vsebine. Če množica razloge za nestrinjanje že občuti, jih ne zna artikulirati. Brez tega pa so le veter v laseh. Ob temle sem padala dol. Himna. Uuuu, ali pa tale. Prav smešne so, vse po vrsti. Besedila bi težko bila bolj prazna. Nonsense z veliko energije in »pristnega« gneva. Tja do dvajsetega rojstnega dne je morda res bolje, da čim manj veš in uživaš v pitonski evforiji, katere skupno telo veliko sika, a je nestrupeno. Njegovi piki so šibkejši od pikov komarjev in čebel. Še ena iz verige jeznih. Tole sem verjetno preposlušala do točke, da se mi ob sirenah zdaj dvigne želodec.

V glavnem, muzika je neznosna, najslajše pa se je očitno (bilo) predati, ko ti ničesar konkretnega ne obljubljajo. Izročiti se na slepo, da le padci ne bi bili pretrdi.