Ne vse ne nič

V nekaj dneh, urah, včasih le trenutkih, mi ob nekom, enem-in-istem človeku, skozi limfni sistem steče plejada da-jev, ne-jev in vmesnih medznakovnih nejasnosti, z vdolbinastimi vprašaji na čelu. Zdaj v rjavorumenih očeh vidim iskrivost, ob kateri bi se vnela širna Istra, če bi jo zaobjel z enim samim pogledom, čez tri minute so ugasnjen televizor, črna slika, brez bakel in smerokazov (moja večerna projekcija), v kateri nimaš česa iskati. Je sajasto brezbarvje, ki te noče vase. S katerim se ne stikaš niti v najbolj kaotičnih sanjah. Je otročja zadrega, ko ne znava izreči, kaj sploh sva; čisto podobna tovornjaku iz gladko obdelanega kamna - darilo nekomu za rojstni dan, ki zadaj na prikolici tovori težko, zlato jajce.

»Jo ljubiš?« neobremenjeno, naivno zvedavo vpraša tretji. V odgovor se nasmeje, kot da bi mu na jeziku plavali preživeli iz brezbesedega neurja, ki mu divja v ustih. Na smirkovem jeziku so plavalci brez čolna (zdrknil je dol po grlu) prej utopljenci, jaz pa nalomljeni jambor, na katerem se niso mogli obdržati, ker je premočno drl proti vetru. V napačno smer. Z nekaj frivolnosti zagato prevzamem nase: »Midva nisva ... imava malo drugačen odnos«. Ni ne vse ne nič. Je pa marsikaj vmes, včasih v ravno pravem trenutku, na rahlo zgrešenem kraju.

Pogosto je odličen sogovornik, ki mu ne sežem do kolen, a vseeno plezam gor-pa-dol. Če se dobro odženem, se zagugam na njegovih kocinah, zaradi katerih mu polt diskretno porjavi, nato se vztrajno vzpenjam navkreber, ali pa čisto leno bingljam pod koleni, odkoder se dobro vidijo tla. Pot zna biti prašna, mestoma skoraj neprehodna. Je tudi nežno božanje in hkrati nekaj utripajočega, ki se ima trdno v vajetih, da ne bi zmlelo prijateljske krhkosti. Kot sopotnika, izbirčna v nori vročini komajda do večera najdeva prijetno gostišče, da ne shirava. Pa slastni požirki teranovega likerja, mimogrede. Parcele med hrasti, smešni skuštrani psi na prekratkih tacah, z erektiranimi spolovili, ki puščajo sledi na suhi travi. Morda so oni piromani, zaradi katerih požari goličijo rodovitno pokrajino. Je sperma vnetljiva? Sploh pa je treba ogenj imeti rad, če ga hočeš uspešno pogasiti, pove ljubitelj.

Razslojene, preslikane misli, dojete zakasnelo, a vedno drugače. Danes jasne, jutri skodrane. Tudi neizgovorjene, spremenljive resnice, ki nočejo skriviti las na tuji glavi (česljivi so samo po balzamovi negi), in srčna družba, ki ne odtehta želje po želenem(-u). Smo skupaj, a smo tudi (vsak zase) še drugje, v imaginarni, najbolj zanimivi družbi.

In je bil še en rojstni dan, brez pompa. Na klopci-gugalnici, pod zorečim kivijem, in maček Rufio, zleknjen na mojem trebuhu. Odbilo je 01:25, tranzistorček je trobezljal svoje, ko sem v toplem objemu, z od komarjev popikanimi nogami imela »vse najboljše.«

In Obsessive Love by Hakim Bey za dobro jutro.