petek, julij 06, 2007

Kaj pa ti veš?!


Če odmislimo brezsramno umiranje po obrokih ... Na balkonu z romantičnim ozadjem, grmado stare krame, in kovinsko ograjo s sončevimi ornamenti, pobarvano z belo, že malo odluščeno, sedi ženska srednjih let, skoraj vedno, kadar pogledam kvišku. Tudi če je ni, izgleda kot da je. Mislim, da ni invalidka, niti bolna ni videti. Ždi. Kot prilepljena. Njena pozicija. Njen košček zemlje. Sprašujem se, če kdaj v postelji, ko med nemirnim sukanjem lovi svoj rep, ali odganja moževo sapo – videla ga še nisem, morda je njegova pozicija za kuhinjsko mizo, pomisli, kakšnega okusa je rama gospoda, ki leži nekje drugje. Če bi ga njen hrapav jezik žgečkal, ali ne. Ali spi v spodnji majici, ali zgoraj gol. Ali si kdaj s prsti po koži piše besede, ki nočejo z ustnic. Prav zanima me. Enkrat, ko je ne bo na balkonu, a vseeno bo, bom spodaj pozvonila in jo vprašala. Mogoče mi bo skuhala čaj in mi povedala kaj nadvse zanimivega, česar sama ne vidim. Ker rada menjam pozicije, pa vendar obstajam korak za sabo. Malo tu, malo stran.
*** Zadnjič se mi je zdelo, da nosi rumene plastične rokavice, tiste, za zaščito rok pri čiščenju. Roki je imela prekrižani na kolenih in hrbet zravnan kot dekle, ki bo nekoč še kraljica, pri lekciji iz protokola.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home