Logos didónai

Všeč mi je, če dežuje, ko se vozim z avtobusom. Z izposojeno knjižico v roki, Wittgensteinovo o Kulturi in vrednotah, še vsa včerajšnja. Ja, to pomeni, da sem opravila z logiko, celo pošteno nad pričakovanji, kar me napeljuje na misel o profesorskem izpitnem poslanstvu, namreč iskati znanje, ne neznanje.

Prof. Uršič zna iz študenta izvabiti, s čemer se sam še ni spoznal. Poseben talent je, nekoga, ki komajda ve, po kakšnem terenu se suče, integrirati v dialog, in to na način, da se sam sebi naenkrat zazdi sposoben preplezati navpično skalovje. Iz vzajemne prijetnosti se mu, sede, pod nemirno tapkajoča stopala narišejo dereze, s katerimi bi si upal stopiti tudi v prazno. Pogovor steče, misli se kondenzirajo, teiste, ki so do trenutka pristopa k zagovoru, še čisto zmešane plesale vsepovsod, neukrotljive.

Odprem knjižico, na prvi, prazni strani posvetilo: »Sebi, ob vstopu v Kristusova leta. Pazi nase!« Nasmehnem se. Če bi me kdo vprašal, kaj opredeljuje gospodo zdaj že izven Kristusovih let, bi kot slaba poznavalka, tudi neprespana - mimogrede, rekla: smrčanje. Čisto samosvoje, sopihajoče grgljanje.

Uspešnemu zaključku prvega štud. leta v čast, sem pripravila lignje v rdečem vinu. In si privoščila nekaj nakita.

Zdaj pa zaslužiti kak dinar, dva in prosto z vetrom! Pa Romanje za Maruško se je uvrstilo na spisek bralne vrste.