2X ledena kava in negazirana voda z ledom: 27 €

... piše na okrog obrnjenem računu, pod pepelnikom na promenadni beneški terasi. Dobra pa je, dobra ... (plačaš za sedenje v senci na elitni lokaciji; mimo pride skupinica od sonca zdelanih penzionistov, da bi si odpočili, za trenutek sedejo ob rob kafiča, ko jih »uglajeni« natakar spodi, skoraj odfrcne proč, kot golobe – nema zastonjskega užitkarjenja ...)

Bienale v polnem zagonu, med 29. razstavnimi paviljoni sem vseeno pogrešala -live- akcijo. Pred vsakim, ki zastopa svojo državo, bi npr. lahko uprizorili kakšen plesni performance, glasbeno točko, igralsko ..., čeprav čisto paše, ko iz bolj ali manj domiselnih utrdb izstopiš v prijetno senčen vrt – lokacija Giardini je super, diši po platanah, borovcih, ljudeh od res vsepovsod. Na klopci pred korejskim paviljonom sem opazovala multinacionalno mešanico radovednežev. V petih minutah so me obhodili obrazi z aziatsko porcelanasto kožo, lepimi poševneimi očmi – bledolični angleški svetloobrvneži – afriške sirene s kitkami – brazilski temperamentneži ...

Vtis celotnega dneva ogledov: masa hibridne umetnosti, s poudarkom na kvazi; veliko razstavljenih reči je namreč zelo banalnih, ali pa sforsiranih (do izničenja). Nekaj zanimivih videoinstalacij, projekcij, taktilno eksperimentalnih, barvno pulzirajočih (te me vedno premamijo) projektov, še več pa zelo povprečnih. V gmoti univerzalne želje-po-biti-ustvarjalen, tekmovalni nuji preseganja nepresežnega, se koncepti porazgubljajo s prezentacijo. Med slabšimi, ki se jih bom zapomnila, je francoski, v sicer arhitekturno atraktivnem, oči bodečem vinsko rdečem paviljonu. Sophie Calle s projektotm Take care of yourself, ki iz intimne zgodbe naredi celo falango. Koncept kot tak se mi zdi privlečen za lase; mar res v produkcijsko tako plodoviti Franciji ni ustvarjalca, ki bi jih lahko bolj prepričljivo zastopal?!

Vodeno brezčutni so (medtem ko so preigravanja s sloganom Think with the Senses – Feel with the Mind nekateri vzeli zelo zares, so ga drugi prezrli) ameriški, britanski, nemški - bizaren, prav tako kanadski. Dotaknil se me je korejski, zabaven in svojstven. Ruski je tudi zanimiv, pa švicarski, in meni najbolj prikupen, ceglasta minaturna favela na prostem (ki verjetno sploh ni šteta med ostale eksponate). Preprost koncept, intenzivna absorpcija; ko greš mimo, ti na ustnice izvabi otroški nasmešek. Igre nam manjka. Žog, zaljubljenih sporočilc, lopatk in gumitvista. Prepotenih kratkih hlač in majic na štrikih, da jih sonce in veter posušita.

Plus razstava slovenskih mladih ustvarjalcev na St. Eleni, v bivšem samostanu. Doma, med drevesi in stroji, ki igrajo muziko, je pač najlepše.

Celodnevni ogledi percepcijsko izžamejo, pozno popoldan obiskovalci horizontalno zasedejo vsako klopco v Giardiniju, tisti, ki vztrajajo, se iz enega v drug paviljon premikajo kot ravnodušni zombiji. Tako pač je, ko se česa lotiš v gigantskem obsegu.

V avtobusu, na poti domov, ko se je večer prelival v z žarometi ožarjeno temo, sem v glavi napisala štirivrstičnico:

it's somewhat funny, the way he walks

and always challenging, what he talks (about)

I love the way he sounds in me

like an outburst of undying eclipse