Dviga plamen se iz ognja

Še vsi smrkljasti smo kot taborniki radi bivali v taborniški koči. Medtem ko so fantje zunaj nabirali dračje, sva s kuharjem ostala na toplem, gašperček je prav fino ogrel spodnje prostore, ter poskrbela za jedačo in pijačo. Tisti večer smo kuhali rum; mene so zadolžili za nabavo. Jota je brbotala v velikem loncu, v malo manjšega pa sem zmešala vodo, čisti alkohol, rumov ekstrakt in veliko sladkorja. Mogoče še kaj, ne spomnim se več dobro. Fantje se vrnejo, povečerjamo in poskusimo moj zvarek. Kimali so, kar gladko je tekel po grlu. Po nekaj kozarčkih je naš načelnik od sredine vratu, nekje od Adamovega jabolka, do vrha čela popolnoma pomodrel. Malo smo se spogledovali, sam se seveda ni videl, bilo pa mu je vroče. Nekdo slučajno preveri sestavine čarobnega napoja in ugotovi, da sem v lonec vlila liter, če ne dva, 100% špirita, s smrtkotom na embalaži. Še dobro, da nismo pocrkali kot podgane. Načelnik si je po nekajkratnem klicanju jelenov zgledno opomogel, mene pa niso nikoli več poslali v trgovino. Takrat sem nekomu na uho zaupala, da bi z njim v rum namakala (in pojedla) tudi surove vampe, če bi bilo treba.